Prisluškovane države Amerike

Strah javnosti je tako močan, da je za Obamo politično sprejemljivo celo množično prisluškovanje.

Objavljeno
11. junij 2013 20.54
NSA Phone Records Inside NSA
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Podobo prisluškovane države je pred leti zelo dobro zajel nemški oskarjevski film Življenje drugih.

V zgodbi je prikazano delo obveščevalca vzhodnonemške obveščevalne službe Stasi, ki je po službeni dolžnosti spremljal zasebno življenje domnevnih oporečnikov: umetnikov, aktivistov, tujcev in popolnoma navadnih državljanov, ki so jih osumili protidržavne dejavnosti. Vendar film gledalcu ne prikaže samo prisluškovalnih metod, ampak tudi strategije, s katerimi so ljudje poskušali preživeti v nadzorovani državi.

Prebivalci Vzhodne Nemčije so se zavedali vsenavzoče tajne službe. Za pogovore o politiki so razvili poseben jezik, poln simbolov in namigov. Vedeli so, kdaj je treba prižgati radio, naglas pomivati posodo ali se z znancem raje pogovoriti nekje zunaj – v polnem lokalu ali prometnem hrušču. Skoraj vsak državljan je poznal sorodnika ali sodelavca, ki se je zaradi neprevidnega pogovora znašel v zloglasnem zasliševalnem zaporu ali tam celo izginil. Prisluškovalcev so se bali in jih sovražili, čeprav jih je uradna ideologija prepričevala, da je nadzor nujen zaradi njihove lastne varnosti.

Nekaj desetletij pozneje sta ameriški Washington Post in britanski Guardian potrdila dolgoletna svarila borcev za civilne svoboščine, saj sta prejšnji teden objavila zaupne dokumente, ki jih je posredoval mladi sistemski administrator Edward Snowden. Ti so razkrili, da ameriška Nacionalna varnostna agencija (NSA) zbira prometne podatke o klicih več milijonov naročnikov mobilnega operaterja Verizon. Nadaljevanje zgodbe je pokazalo, da NSA prisluškuje tudi neameriškim državljanom, saj z obveščevalnim programom Prizma (PRISM) prestrezajo elektronske komunikacije pri velikih ponudnikih informacijskih storitev (Googlu, Yahooju, Microsoftu, Facebooku, Applu …).

Predstavniki NSA in predsednik Barack Obama so se morali javno zagovarjati pred očitki civilnodružbenih organizacij, da so ZDA spremenili v »stasijevsko« državo. Primerjava je bila vabljiva, saj ameriški obveščevalci o državljanih zbirajo precej več podatkov kot njihovi nekdanji vzhodnonemški kolegi – od vsebine elektronskih sporočil do gibanja, telefonskih pogovorov in analize spletnih fotografskih albumov. Podobna so bila tudi zagotovila oblastnikov, da je tako temeljito nadzorovanje elektronskih komunikacij nujno za varnost državljanov in boj proti terorizmu.

Precej drugačen pa je bil odziv ameriške javnosti. Raziskava uglednega javnomnenjskega merilca PEW je pokazala, da je množično prisluškovanje za večino Američanov sprejemljiv način protiterorističnega boja. Ameriški in drugi uporabniki spletnih storitev zaradi razkritih dokumentov ne bodo začeli razvijati strategij, kako komunicirati v prisluškovani družbi, saj so posledice sodobnega »demokratičnega« prisluškovanja skrite. Zato večinoma ne izvemo, kdo je zaradi neprimernega sporočila izgubil službo, končal v skrivnem preiskovalnem zaporu ali ga je ubila raketa iz brezpilotnega letala.

Strah javnosti pred novim enajstim septembrom je dovolj močan, da je za Obamo politično sprejemljivo celo množično prisluškovanje, ki ga je razkril nedavni škandal. Kljub jasnim zgodovinskim opozorilom, kakšne posledice lahko ima nenadzorovana moč varnostnih služb.