Tiskane izdaje
Svet ima lahko upravičeno slabo vest. Nizozemske mirovne sile so pred dvajsetimi leti izročile tri tisoč ljudi iz Srebrenice, ki je bila razglašena za varovano območje Združenih narodov (ZN), v roke likvidatorjem. Mednarodna skupnost si je zakrila oči in ušesa ter dovolila najhujši pokol v Evropi po drugi svetovni vojni.
Srbske sile pod poveljstvom Ratka Mladića so po zavzetju enklave več kot osem tisoč bošnjaških moških in dečkov ločili od družin, postrelili in zakopali v množična grobišča. Evropski krvavi madež se je zgodil le leto dni po Ruandi, kjer je bilo v genocidu samo v sto dneh ubitih več kot osemsto tisoč ljudi.
Resolucija ZN o Srebrenici, če njenega sprejetja ne bo preprečil ruski veto, ni nobeno jamstvo, da se genocid ne bo nikoli več ponovil. Ne gre le za Ruando, ki bi jo mednarodna skupnost lahko preprečila prav tako kot Srebrenico. V svetu je postalo pravilo, da ljudje morijo drug drugega. Nič ni laže, kot pritisniti na daljinca in zamenjati program. Kdo se spominja, da je bilo v Indoneziji leta 1965 umorjenih milijon civilistov.
Vzporednice z Bosno so jasne. Množični poboji so bili politično motivirani, režim pa je z lažmi omogočil morilcem, da lahko živijo sami s seboj. V Indoneziji so zločinci ubežali kazni, v Bosni pa so mnogi še vedno na oblasti.
Razlika je v ustanovitvi Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (Icty) v Haagu, ki je skupaj z drugimi mednarodnimi kazenskimi sodišči končal obdobje nekaznovanja vojnih zločincev. Icty je z izrekom sodb za genocid, vojne zločine in zločine proti človečnosti pokazal, da visok politični položaj ne omogoča več zaščite pred kazenskim pregonom. Prvič po drugi svetovni vojni je izrekel tudi obsodbo zaradi genocida, ki je najhujši zločin po mednarodnem pravu. Kljub temu so v Bosni roki pravice ubežali številni izvajalci zločinov. So na položajih ali zanje kandidirajo. V obveščevalnih službah in policiji sedijo ljudje, ki so neposredno sodelovali v eksekucijah.
To ni edini razlog, da Srbija in Republika Srbska (RS) zanikata genocid v Srebrenici. Resolucijo ZN poskušata preprečiti tudi zato, ker je RS rezultat genocida. Srbske sile so med vojno v Bosni izkoristile obleganje Sarajeva, da so z etničnim čiščenjem zaokrožile ozemlje, za katerega so se odločile, da jim pripada. Namesto da bi v Banjaluki in Beogradu priznali, da se je v Srebrenici zgodil genocid, preštevajo žrtve, da bi uravnotežili zločine. Glede na to, da na primer Turčija vztraja, da poboj poldrugega milijona Armencev pred sto leti v Otomanskem cesarstvu ni bil genocid, je le malo verjetno, da se bodo Srbi odrekli privlačnosti pozabe.
Genocid v Srebrenici bo trajal, dokler ne bo sprave. Najučinkovitejše zdravilo za spravo je resnica. Če se resnica prikriva, se zločinec ne zaveda zla, ki ga je povzročil, žrtve pa nimajo možnosti za katarzo. ZN samo z resolucijo o Srebrenici ne bodo preprečili novih zverinstvo v vojnah v Centralni Afriki, Burundiju in Siriji.
