Prizemljitev suverenosti

Težko si je predstavljati, da lahko zunanji minister ene države doseže, da druga prizemlji svoja vojaška letala in v vojašnici zadrži deset gardistov. Je možno, ko gre za Slovenijo. Za katero se po včerajšnji odločitvi kabineta Mira Cerarja, da na zagrebško parado ob obletnici Nevihte ne pošlje obljubljenih vojaških enot, vprašamo, ali sploh še ima svojo zunanjo politiko ali pa se ta še naprej kroji v Beogradu.

Odločitev, da bosta vlada in diplomacija sklonili glavi pred pritiski nekdanje prestolnice, ne odpira le vprašanja o tem, kdo nam vodi zunanjo politiko, ampak ponuja celo odgovor: ponižujemo se v mednarodnem prostoru. Brez skrbi, globok in servilen poklon Ivici Dačiću so naši domači strategi za javno mnenje že ustrezno »argumentirali«, da skrijejo sramoto. Zdaj je samo še vprašanje, kako so naši klonili – je Dačić Sloveniji grozil ali pa jo prosil?

Zanimivo bo opazovati, kako bo ob nič več skriti diplomatski ofenzivi Srbije Ljubljana Zagrebu pojasnila svojo akrobacijo. Bodo dejali, da ne priznavajo legitimnosti Nevihte? Da naših vojakov ne bo, ker so se po operaciji dogajali zločini? Ali pa bodo muke prihranjene in bo Karl Erjavec Vesni Pusić pač pojasnil, da je, »saj veš, klical Dačić«?

Pa bi tudi ta zadnji salto mortale zelo pogojno razumeli, če bi bila Srbija za nas ključna država. Pa je? Po vseh številkah, predvsem gospodarskih, je Hrvaška bistveno pomembnejši partner, s katero smo skupaj v EU in Natu in imamo, kar ni nepomembno, tudi skupno mejo. Smo sosedje. Nenazadnje Hrvaško vsako leto obišče krepko prek milijona slovenskih državljanov.

Pod črto torej ostajata samo dve pravi vprašanji. Za kaj/koga popuščamo? In še tisto najpomembnejše: je Slovenija suverena samo na papirju?