Problem ali rešitev

Evropski kohezijski forum v Bruslju, ki je naredil obračun tekoče finančne perspektive (2007–2013) z oprijemljivimi rezultati do konca leta 2012, je dal jasno sporočilo: brez teh sredstev bi bile javne investicije v Evropi bistveno nižje ali pa jih ponekod sploh ne bi bilo. Zato se tudi od novega finančnega obdobja (2014–2020) veliko pričakuje. Pri tem se ni treba čuditi, če bodo pravila za odobravanje projektov in sploh gledanje pod prste pri črpanju vedno strožja. Tega se bo morala zavedati tudi Slovenija, ki ji je Bruselj prav te dni nakazal del sredstev, potem ko jih je spomladi kazensko zamrznil.

Tudi na bruseljskem forumu so govorniki poudarjali: evropski kohezijski skladi so največji investicijski skladi za evropske javne naložbe, izvotlene proračune članic in njihova gospodarstva, ki morajo postati bolj učinkovita in še bolj trajnostna in takšna, ki bodo ustvarjala kakovostna delovna mesta. Zato si v prihodnje lahko obetamo veliko vlaganj v mala in srednja podjetja (MSP), raziskave, energijsko varčnost, ekologijo in seveda v ljudi. A tudi v solidarnostno politiko, kajti nekaj mora biti, kar Evropo loči od drugih velikih ekonomij. Novi predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz je dejal, da bo evropska kriza mimo, ko bomo našli zaposlitev za 25 milijonov brezposelnih Evropejcev, zato morajo biti kohezijska sredstva še posebno dobro porabljena. Četudi je v novi malhi za dobrih 350 milijard kohezijskih sredstev (skupaj z nacionalnimi soudeležbami pa več kot 500 milijard) in četudi naj bi jih, kot se je omenjalo, še skoraj toliko »dodal« novi evropski komisar Jean-Claude Juncker. In čeprav, kakor je poudaril Schulz, evropski denar ni od evrobirokratov, ampak od evropskih (EU) državljanov. To seveda še zdaleč ne pomeni, da z njim ni treba skrbno ravnati. Prav obratno: bolje je vložen, več koristi imajo od njega Unija, določena država, regija, podjetje, skupnost in posameznik.

To gotovo velja tudi za Slovenijo, ki se je letos, ko še lovi zadnje roke iztekajoče se perspektive, povrhu zapletla še v podrobno pregledovanje bruseljskih kontrolorjev pri nekaterih projektih. V Bruslju so tudi ob robu kohezijskega foruma odgovarjali, da je tovrstno pregledovanje tako rekoč vsakodnevno delo evropskih nadzornikov, če povzamemo Johannesa Hahna, odhajajočega komisarja za regionalno politiko.

Komisija je prav v teh dneh Sloveniji že nakazala skoraj 183 milijonov evrov od že kar več kot 400 zamrznjenih milijonov. A s tem se saga o zamrznitvi še ni končala, saj mora Slovenija v Bruselj poslati analizo vseh pregledov, ki jih je ob teh »kazenskih« primerih dolžna narediti; tistih, povezanih z očitki o diskriminatornem ravnanju, in onih z bolj ali manj prepoznavnimi napakami in tudi goljufijami.

V ponedeljek bo na prvi preizkušnji Violeta Bulc, kandidatka za ministrico, ki bo skrbela za našo kohezijo. Dela ji glede na prihodnje evropske in s tem tudi naše kohezijske možnosti in priložnosti ne bo manjkalo. Sedanji »zamrznitveni« problemi so le nekakšna pikantna začimba v ustroju naše, morda še dodatno po slovensko zapletene kohezijske mašinerije.