Procesa proti Trumpu je konec, epski spopad se nadaljuje

V drugačnih časih bi republikanski senatorji morda priznali spornost prošenj sedanjega ameriškega predsednika ukrajinskemu, naj preišče delovanje nekdanjega ameriškega podpredsednika in drugih domačih političnih nasprotnikov v tej državi, ter se tudi bolj iskreno vprašali, ali je res šlo le za prošnje.

A časi niso normalni in v ozadju tretjega procesa predsedniške razrešitve, ki se je končal z oprostitvijo Donalda Trumpa, je veliko več od dvomljivega obnašanja enega najbolj neobičajnih predsednikov v zgodovini ZDA.



Celo dejstvo, da bi razrešitev poleg predsednika za dlje časa zapečatila ugled njegove stranke, ni edini razlog, da so mu stopili ob stran vsi republikanski senatorji razen poraženca merjenja moči iz leta 2012 Mitta Romneyja. Republikanski prvak doma in v tujini morda res zvija roke v slogu newyorških nepremičninarjev iz časov mafijskega obvladovanja tamkajšnjih trgov, a je Joe Biden, ki je v času administracije Baracka Obame vodil ameriško politiko do Ukrajine, javno priznal zadrževanje še veliko večje finančne pomoči do odpustitve kijevskega tožilca, ki je preiskoval proizvajalca zemeljskega plina z njegovim sinom Hunterjem v upravnem odboru.
 
Predsednik pogosto prestopa meje, a se tudi zaradi delovanja visokih članov prejšnje demokratske administracije dvigne marsikatera obrv. Pred procesom zaradi Ukrajine je Trump prestal preiskavo domnevnega sodelovanja z ruskim spodkopavanjem ameriških volitev, pa čeprav je njegova nekdanja tekmica Hillary Clinton za iskanje umazanije o njem plačevala upokojenega britanskega obveščevalca z dvomljivimi ruskimi viri. Razvpiti Steelov dosje z lulanjem prostitutk vred zdaj velja za lažnega, tožilec iz Connecticuta pa preiskuje odločitev vodstva zveznega preiskovalnega urada FBI v času Obamove administracije za obveščevalni nadzor nad člani Trumpove predvolilne kampanje. John Durham je preiskavo že dvignil v kriminalno.

Demokrati niso prepričali nikogar, ki ni bil prepričan že prej, ker njihovi argumenti pogosto niso dovolj trdni. Ne le da so bile njihove metode proti Trumpu podobno dvomljive kot Trumpove proti njim, uresničile se niso niti napovedi gospodarskih in političnih katastrof po nastopu sedanjega predsednika. Nasprotno, Američani so vse bolj zadovoljni z rastjo in zaposlovanjem, Trump pa je kljub vsemu svojemu bogastvu pokazal še posebej dobre instinkte za delavski razred in kmete, ki jih je najbolj prizadevala politika prejšnjih političnih in gospodarskih elit. Zdaj poskuša privabiti še temnopolte Američane in druge manjšine in demokrati spet izgubljajo živce.

V odgovor na desnega populista v Beli hiši so se začeli pomikati k skrajni levici za ameriške razmere, pa čeprav jih strokovnjaki svarijo pred izgubo tihe sredinske večine. Takšni politični instinkti leve od obeh velikih ameriških strank so zelo skrb vzbujajoči, saj bi ZDA v Trumpovi eri še posebej potrebovale protiutež desnemu političnemu polu. A bi morali demokrati za učinkovito omejevanje napak republikanskega predsednika najprej priznati vse, kar je naredil prav, vsaj za zdaj pa se jim očitno zdi lažje teatralno trganje njegovega govora pred televizijskimi kamerami.

Lažje se jim zdi tudi groziti z novimi postopki in preiskavami. Voditelj pravosodnega odbora predstavniškega doma Jerrold Nadler tudi po predsednikovi oprostitvi ne izključuje sodnega naloga nekdanjemu predsednikovemu svetovalcu za nacionalno varnost Johnu Boltonu in nekaterim drugim tesnim predsednikovim sodelavcem za pričanje v predstavniškem domu, vodja enakega odbora v senatu Lindsey Graham govori o nujnosti zaslišanja Trumpovega žvižgača, ki ga republikanci sumijo nekdanjega sodelovanja z Bidnom. Obe strani prelomnega ameriškega političnega dvoboja napad še vedno vidita kot najboljšo obrambo.