Projekti na papirju

Da je ljubljanska občina projektu parkirne hiše pod osrednjo ljubljansko tržnico dala nov zagon, ni presenečenje. Gre za enega nosilnih in najbolj izpostavljenih projektov župana Zorana Jankovića še iz prvega predvolilnega programa iz leta 2006; za projekt, za katerega je župan vedno dal vedeti, da od njega ne odstopa. Ne zaradi nasprotovanja nekaterih stanovalcev in Nadškofije Ljubljana, ne zaradi negotovega financiranja, ne zaradi pomislekov kulturovarstvenikov, ne zaradi prometnih sprememb, ki središče mesta spreminjajo tako, da je do uporabe avtomobila vse manj prijazno, in niti zaradi negativnega trenda števila uporabnikov parkirnih hiš v mestni lasti.

Pa vendar ne moremo mimo dejstva, da je bilo za ta projekt porabljenega že zelo veliko denarja. Trije milijoni evrov za objekt, za katerega tudi na občini ne upajo zagotoviti, da bo nekoč res stal, je pač veliko. Zdaj na MOL pravijo, da bi bila garaža že zgrajena, če ne bi bilo pritožb na gradbeno dovoljenje. A pozabljajo, da je bilo tem pritožbam ugodeno, ker občina sama v postopku za gradbeno dovoljenje ni predložila vseh potrebnih dokumentov in soglasij.

O tem, ali se bo gradilo ali ne, zapletih s pridobivanjem soglasij in (gradbenih) dovoljenj bomo najbrž pisali še nekaj let. A garaža pod tržnico še zdaleč ni edini tak projekt, kjer se izgublja preveč dragocenega denarja. Za center Rog je bilo namenjenega že več kot milijon evrov, tudi za arhitekturne načrte, ki bodo obležali v predalih, saj so na občini od prvotnega, megalomanskega projekta odstopili. Za skromnejšo različico obnove ima občina gradbeno dovoljenje pod streho že poldrugo leto, nima pa denarja za izvedbo. Podobno bo najbrž obveljalo za preveč širokopotezno zastavljeno prenovo kopališča Ilirija, ocenjeno na več kot 70 milijonov evrov. Posebna zgodba je Cukrarna, kjer si je občina v okviru 150 milijonov vredne »Ene hiše« zamislila vse in še več. Čeprav se o finančni konstrukciji nikoli niso resno pogovarjali, so morale mestne službe menda že delati načrte selitve in sedežni red uradnikov, za kar naj bi šlo v nič nemalo časa. Projekt je pred dvema letoma dobil vmesno fazo v obliki Galerije Cukrarna, a tudi za uresničitev te občina denar še išče.

Načrtovanje je dolgotrajen proces, sploh pri velikih projektih, in nekateri papirji bodo vedno neuporabljeni ostajali v predalih, to se seveda ne dogaja le v glavnem mestu. Na podobno prakso so pred kratkim opozarjali tudi v Mariboru. A če seštejemo nekaj takih projektov, hitro dobimo zneske, ki bi lahko bili veliko koristneje porabljeni. Samo pri denarju za garažo pod tržnico govorimo, na primer, o zneskih na ravni desetletnih investicij v kolesarsko infrastrukturo v Ljubljani. Ali o kanalizaciji za nekaj sto hiš. In o nešteto pobudah meščanov za manjše izboljšave, na katere v mestni upravi odgovarjajo, da »za to nimamo predvidenih sredstev«. Zato bi bilo dobro, da bi pri nadaljnjih odločitvah o nezanemarljivih vlaganjih v projekte, ki bodo morda zaživeli, morda pa bodo ostali na papirju, bolje proučili vse mogoče ovire in ocenili možnosti za izvedbo.