Prometna (ne)politika

Nova vlada bo pripravila strategijo razvoja prometne infrastrukture in poskrbela za financiranje javnih gospodarskih služb, je med drugim zapisano v koalicijski pogodbi. Javna gospodarska služba je tudi vzdrževanje cest, vključno z zimsko službo, kar je komunalna dejavnost, katere financiranje sploh ne bi smelo biti negotovo.

Prometno politiko je pametno imeti – da ima vsaj politika pred sabo neki cilj. Če bi država imela kakšno prometno strategijo bi odhajajoča vlada Alenke Bratušek infrastrukturne objekte – na primer Aerodroma Ljubljana – težko spravila na seznam za prodajo. Preštevilni ministri so bili v zadnjih letih brez vizije: če minister na poslovnem dogodku z mednarodno udeležbo javno izjavi, da so ga po enem letu ministrovanja kolegi iz EU prepričali, kako pomembna je za gospodarstvo železniška infrastruktura, to verjetno pove vse.

Se da ceno projekta drugega tira res za polovico znižati? Morda, vendar verjetno ne po predvideni trasi, ki je v delu, ki navadno ne gre pod zemljo in po zraku, že odkupljena. In seveda ne po sedanjem projektu, ki hermetično ščiti občutljivo kraško okolje in samo progo. Druge trase bi bile na račun hitrosti morda cenejše, zato pa ne bi bilo mogoče kandidirati za evropska sredstva. Ki jih ne znamo izkoristiti.

Drugi tir med Divačo in Koprom je v resnici predvsem industrijski tir. Ni dvoma, da je Luka velik multiplikator gospodarske dejavnosti. Ampak to naj bi bila tudi avtocestna mreža. Ta je zgrajena, še neodplačana, po njej se veselo vozimo. Koliko pa je ob njej logističnih centrov? Ne trudite se. Nobenega. Tudi na slivniškem letališču Edvarda Rusjana Maribor ga ni, kljub načrtom ter bližini avtoceste in proge.

Nova koalicija napoveduje tudi ločitev informacijsko-komunikacijske infrastrukture od storitev, beri žic od Telekoma Slovenije, ki bi potem postal malo ali nič vredno podjetje, operater. Česar ni nikjer v EU. Res pa so evropski telekomi še vedno v vsaj delni državni (javni) lasti. Kot upravljavci letališč tudi, jasno.

Izločitev infrastrukture je že pred več kot desetletjem za neizvedljivo označil takratni prvi mož Telekoma Slovenije. Recepta s tirov pač ni mogoče prenesti na žice. Da ne omenjamo, da Telekomova infrastruktura ni edina. Še na podeželju ne, saj smo vendar porabili kar nekaj evropskega denarja za optiko v vsak slovenski zaselek – četudi se podatki dandanašnji tudi po zraku pretakajo čisto korektno.

Na notranjski progi elektrovleke še dolgo ne bo. Ni denarja oziroma ga je premalo. Je samo tisti od zavarovalnine. Je to resno? Za železniške tire ni denarja že od Marije Terezije. Za razpadajoče državne ceste ni denarja. Predpredprejšnja vlada je denar od nadomestila za uporabo cest prekanalizirala s cest na tire. Bodoča bo proučila, ali bi se ga dalo vrniti na ceste, na tire pa preusmeriti del trošarin na pogonska goriva – beri del bencinskega (dinarja, tolarja) evra.