Prometni ekspiriment

Po skoraj enoletni zapori osrednji del Slovenske ceste v Ljubljani zdaj deluje kot cona 30. Da je bila sprejeta ta odločitev, je bilo potrebnega precej pregovarjanja med različnimi, motoriziranemu prometu bolj in manj naklonjenimi strujami na občini. Ko so jo mestni veljaki spomladi sporočili javnosti, je kazalo, da se je moral glavni ljubljanski urbanist Janez Koželj s svojo zamislijo o ureditvi Slovenske v tako imenovani skupni prometni prostor (kjer pravil ni, ampak jih udeleženci v prometu z medsebojnim sporazumevanjem določajo sproti), umakniti bolj konservativnemu pristopu in predvsem realnosti, da takšne ureditve naša zakonodaja ne pozna.

Od 1. septembra je med Gosposvetsko in Šubičevo cona 30 s prepovedjo splošnega prometa z motornimi vozili, razen za izjeme. Tako je vsaj na papirju in znakih, ki stojijo na obeh koncih odseka. Pa v praksi? Ta kaže, da se je vendarle uveljavila Koželjeva pobuda za skupni prometni prostor. Pešci prečkajo cesto, kjer se jim zahoče, nekateri se sprehajajo po cestišču, kot bi bili v coni za pešce. Kolesarji na cestišču vijugajo med avtobusi, na pločnikih pa med pešci in gostinskimi vrtovi. Tu so še motoristi, ki, ko se jim med prehitevanjem avtobusa zaradi nasproti vozečega zelenca ne izide, hitro odvijejo med pešce, in mestni redarji, ki pa kaznujejo le voznike osebnih vozil. Še najbolj disciplinirani so vozniki LPP, ki v tem mini prometnem kaosu potrpežljivo ustavljajo šibkejšim udeležencem.

A meja med simpatičnim kaosom, kjer se na koncu vse izide, in prometno nesrečo je lahko zelo tanka. Tri dni je trajalo, da je prvo peško, ki jo je zbil kolesar, moral odpeljati rešilec. Po podatkih policije je bila to doslej edina nesreča. A če si občina, kot je sklepati iz njihovih nasvetov pešcem in kolesarjem in (ne)ukrepanja redarjev, želi, da bi ta kaos zaživel v obliki »shared spaca«, je policija jasna: pešci morajo uporabljati prometne površine, namenjene hoji pešcev. Torej pločnike in prehode za pešce – ki ju najdemo le na začetku in koncu odseka, nič več pa na najbolj pogostem mestu prečkanja Slovenske, med Namo in pošto.

Včasih je spremembe res težko doseči brez ekspirimentiranja, a od občine bi pričakovali bolj korektna in jasna navodila, kot pa to, da naj bodo občani previdni in se zanašajo na očesni stik – kar sugerira, da lahko počnejo vse. Pričakovali bi pojasnila, da redarji kršiteljev res ne bodo kaznovali, ker občina sama podpira bolj svobodno prometno ureditev in bi si v prihodnosti tudi na papirju želela uvesti skupni prometni prostor, da pa je takšno ravnanje pešcev in kolesarjev vendarle na lastno odgovornost, saj imajo na cestišču prednost avtobusi in kolesarji, na pločniku pa pešci. In če ti prečkajo cesto izven prehoda za pešce, torej kjerkoli razen na začetku in koncu odseka, bodo za morebiten trk krivi sami in tako kot nesrečna peška iz prejšnjega tedna od policije prejeli plačilni nalog. Če bo takšnih dogodkov še več, bi se na občino upravičeno usul val kritik, da je z nejasnimi navodili in prometnim ekspirimentiranjem tudi sama kriva za poslabšanje prometne varnosti.