Propad pax americana

Odkar je propadel rimski imperij, ki je v najboljših časih segal od Male Azije do Britanije, je Evropa poznala številne primere celinske ali območne prevlade. Za vse pa je veljalo in še velja pravilo, da mora država, ki drugim podarja ali vsiljuje svoj mir, poleg vojaške moči zagotavljati tudi sorazmerno gospodarsko in družbeno blaginjo, če ne, se sesuje, kot se je sesul pax romana. Zdaj ameriški predsednik Donald Trump sam spodmika temelje pax americana, čeprav imajo ZDA še vedno dovolj močno vojsko in gospodarstvo. A se v globalizaciji, ki je na Kitajskem in drugod iz revščine potegnila na stotine milijonov ljudi, milijoni Američanov počutijo kot poraženci, Trump pa se kljub svojim milijardam čuti poklican, da propadlim industrijskim predelom svoje države in njihovim prebivalcem vrne nekdanjo veličino.

V svetovni izvozni rekorderki Nemčiji se že bojijo, da se bo predsednik s svojim »America first« spravil tudi nanje, s tem pa se lahko boji vsa Evropa, ki jo pokonci precej drži prav nemška gospodarska moč. A zunanjetrgovinski primanjkljaj ZDA vsako leto šteje skoraj petsto milijard dolarjev, kar je več kot celoten proračun nemške vlade. Ne gre le zato, da Američani pač radi kupujejo nemške avtomobile in kitajske potrošne izdelke, ampak tudi za različne davčne sisteme: v ZDA obdavčujejo doma proizvedene izdelke in storitve ne glede na to, kje se konzumirajo, velike izvoznice, kot sta Nemčija in Kitajska, pa, nasprotno, obdavčujejo le to, kar je konzumirano doma. V praksi to pomeni, da so lahko ameriški izdelki dražji od drugih in z dodatno obdavčitvijo uvoženih izdelkov – govori se o dvajsetih odstotkih – bi Trump ameriškim podjetjem izboljšal pogoje delovanja ter postal »največji ustvarjalec delovnih mest, kar jih je kdaj ustvaril Bog«.

Če se bo to zgodilo, Nemčija po nekaterih analizah niti ne bo med najbolj prizadetimi državami, saj številna nemška avtomobilska in druga podjetja že zdaj proizvajajo v ZDA. Bolj naj bi bile prizadete države, kot so Mehika, Vietnam, Kanada in celo Švica, še pred evrskim območjem naj bi bili na tnalu celo Velika Britanija in Kitajska. A ameriški predsednik svojo protitrgovinsko retoriko zaostruje v času, ko se svetovna trgovina že nekaj časa krči sama ter zdaj prvič po desetletjih raste z nižjo stopnjo od svetovne gospodarske rasti. To pomeni, da afriške in druge razvite države ne morejo upati na ponovitev razvojnega čudeža, ki je tako povzdignil Kitajsko.

Takšno dogajanje je posledica naraščajoče avtomatizacije proizvodnje, zato se Trump moti, če misli, da bodo ZDA spet postale država proizvajalcev oblačil in rudarjev. Kot se ni vrnila prevlada kmetijstva, se ne bo vrnila niti prva industrijska revolucija in zakaj bi jo, umazano in naporno, sploh pogrešali? ZDA pa si ne bi smele odpustiti, da na to niso pripravile svojih poražencev globalizacije in tega si ne bi smela odpustiti niti nobena druga država sveta, saj ljudje brez prihodnosti vsaj v liberalnih demokracijah ne odpuščajo svojim politikom. A to ne pomeni, da bi morali skupaj z vodo iz banjice odvreči tudi dojenčka, kot pravi rek, ki so ga Američani lepo prevzeli od Nemcev. Mednarodna trgovina je tudi gigantski svetovni pomirjevalec, saj se države, ki trgujejo med seboj, manj spopadajo.