Tiskane izdaje
Odločitev Slovenije in Avstrije, da v odzivu na nevarnost širjenja virusa iz Italije začasno uvedeta nadzor na mejah s sosednjo državo, ki je zabeležila največ primerov okužb zunaj Kitajske, ni prišla prezgodaj, ampak kvečjemu prepozno. Čeprav vse kaže, da je najboljše sredstvo za preprečevanje širjenja epidemije ohranjanje socialne distance, si nobena članica schengenskega območja do zdaj ni upala potegniti logičnega sklepa, da prosti pretok ljudi v tem primeru pomeni težavo.
Preberite še:
WHO izbruh novega koronavirusa razglasila za pandemijo
WHO izbruh novega koronavirusa razglasila za pandemijo
Njihovo zadržanost si je mogoče razlagati različno, tudi s tem, da širjenje virusa veliko evropskih vlad še vedno dojema predvsem kot italijanski problem, čeprav je Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC), ki deluje v sklopu EU, že pred dvema tednoma opozoril, da Italija ni nobena izjema, ampak da se bodo vse evropske države spopadale s podobnimi težavami v boju proti virusu. Katera bo nova Italija, je samo vprašanje časa.
Očitni kandidatki sta Nemčija in Francija, ki sta obe kritizirali odločitev Slovenije in Avstrije ter vztrajata, da začasno uvajanje nadzora na notranjih mejah ni pravi odgovor v boju proti širjenju virusa, preprosto zato ker se bojita, da bodo stroški ukinjanja prostega pretoka ljudi večji od koristi.
Takšno podcenjevanje položaja poraja resno nevarnost, da članice EU pri spopadanju z epidemijo pridobitve evropske integracije postavljajo pred skrb za javno zdravje.
Prosti pretok ljudi je gotovo vrednota, ki jo je treba obvarovati, a evropska in domača zakonodaja v izjemnih primerih državam omogočata začasno uvedbo nadzora na notranjih mejah. Slovenija in Avstrija sta to možnost izkoristili, pozneje jima je sledila še Madžarska. Glede na resnost razmer bi bilo smiselno, da bi se za podoben ukrep odločile tudi druge države članice, vse druge skrbi pa preložile na neki primernejši čas.
