Proti-slovja: Kdo miži

Ve kdo povedati, kam je iz svetovnih medijev izginilo nesrečno malezijsko letalo? Tisto drugo, ki je bilo z oznakami MH17 sestreljeno nad vzhodom Ukrajine, in ne ono prvo, ki je z vsemi potniki na krovu že pred časom skrivnostno poniknilo nekam v modrine Tihega oceana in prav tako nikogar več ne zanima?

Vsaj pri tem drugem letalu, če malezijska niso ravno zakleta, bi moralo biti že zdavnaj vse jasno. Prerešetane razbitine smo videli, preiskovalci so se dokopali celo do obeh črnih skrinjic, vendar preiskava (letalo so sestrelili 17. julija) še vedno ni rodila nobenega otipljivega odgovora. Vse, kar vemo, je, da je letalo strmoglavilo, in da vzrok ni bila ne človeška ne tehnična napaka. Nekaj ga je zadelo, je bilo razumeti iz »delnega« poročila nizozemskih preiskovalcev.

Nizozemskih? Mar pri tako hudih katastrofah ne velja pravilo, da preiskave vodi Mednarodna organizacija za civilno letalstvo (ICAO)? Nizozemska je namreč, ob vsem spoštovanju njenih neodvisnih ekspertov, članica EU in Nata. In kot taka neposredno, tudi s sankcijami, vpletena v konflikt z Rusijo in proruskimi separatisti. Kar pa za Zahod, ki prisega na vrednote, za razliko od Putinove propagande, seveda ne bi smela biti prevelika ovira. Če so namreč za smrt potnikov res krivi ruski separatisti in je letalo res zadela z njihovega ozemlja izstreljena ruska raketa zemlja-zrak, kar je še danes tako rekoč samoumevna medijska resnica, bi človek pričakoval relativno hitro in enostavno potrditev teh »dejstev«. A se preiskava vleče, vse skupaj pa že tone v pozabo. Kot da resnica, potem ko je bil dosežen željeni propagandni učinek, nikogar več ne zanima in kot da so življenja 298 potnikov in članov posadke zgolj zanemarljiva kolateralna škoda.

V vse bolj zavozlani ukrajinski krizi se to ne dogaja prvič. Isto zavlačevanje, ki resnico potiska v megleno polje špekulacij in pozabe, velja tudi za že več kot pol leta star dogodek, ki je prav tako vplival na zapletanje ukrajinske krize, zelo direktno pa na usodo takrat še demokratično izvoljenega predsednika Janukoviča. Ta je zdaj (zanimivo) prav tako poniknil in ga za njegove »krvoločne diktatorske zločine« nihče več ne preganja. So bili ostrostrelci na Majdanu res njegovo delo, ali pa so 20. februarja še vedno neznani ljudje streljali na demonstrante zato, da bi Janukoviča lažje strmoglavili, in je šlo torej za konspirativno zaroto tajnih služb? Le da nekih drugih, v neke druge namene in z neke druge, ne nujno diktatorjeve strani?

Tako kot v primeru sestreljenega letala je namreč tudi pri skrivnostnih ostrostrelcih z Majdana težko razumeti, da preiskovalcem že toliko časa ne uspe primerjati v truplih ubitih najdenih krogel in ugotoviti, iz čigavih puško so bile izstreljene. Priče namreč vedo povedati, da so streli prileteli iz poslopja sindikatov in s strehe hotela Ukrajina, ki ju je v tisteh dneh zasedla opozicija, kirurgi, ki so operirali ranjene, pa, da so bile krogle, ki so jih zrezali ranjenim policistom in demonstrantom, identične.

Komu torej ustreza, da krvavi zločini nad nedolžnimi civilisti, ki so v marsičem krojili potek ukrajinske krize in medijsko podobo o krivcih zanjo, že toliko časa ostajajo nepojasnjeni? Čigavim vrednotam in čigavi propagandi to služi?