Proti-slovja: Račun brez beguncev

Evropska unija se že več kot pol leta intenzivno prepira o kvotah, po katerih naj bi med članice razdelili begunce. Mehanizmi, ki upoštevajo BDP in število prebivalstva, so izdelani, izračunane so kvote, ki naj bi jih države sprejele, a se zadeva nikamor ne premakne. Nemški zunanji minister Frank-Walter Steinmeier je zato pred sredinim izrednim vrhom EU o begunski krizi močno povečal pritisk na tako imenovano višegrajsko četverico, ki se kvotam upira z vsemi štirimi. »Če ne bo šlo drugače,« je dejal, »bomo uporabili instrument večinskega odločanja«. Notranji ministri EU namreč lahko odločajo s kvalificirano večino, za kar potrebujejo glasove 55 odstotkov članic EU, v katerih živi najmanj 65 odstotkov prebivalstva EU. Pritisk na »nesolidarne vzhodnoevropejke« stopnjuje tudi Junckerjeva komisija, ki grozi celo z ukinitvijo kohezijskih sredstev, kajti nesolidarnost Evrope, ki noče dojeti, da je begunska kriza tako velik problem, da ga bo Evropa še kot celota težko rešila, je zanesljivo velik problem.

Kljub temu pa ne bi kazalo povsem pozabiti še na nekaj. Da se namreč Evropa, ki je tako »zapela« za te kvote, pravzaprav prepira o oslovi senci. Jalovo se lovi okrog skupine 120 do 160 tisoč prišlekov, ki so že zdavnaj v Evropi, in niti teh ne zna pravično razdeliti, ne loti pa se problema stotisočev, morda celo milijona beguncev, ki se zbirajo na zunanjih mejah in bodo jutri tu. Še bolj vmesno vprašanje, ki si ga v razpravi o famoznih kvotah nihče noče zastaviti, pa je seveda, ali so se vse te množice beguncev, tudi če se Evropa jutri dogovori o kvotah, sploh pripravljene ravnati po njih?

Romunija in Bolgarija sta v primeru, če bežiš z vojnih območij, zanesljivo varni članici EU, vendar še nikogar izmed relativno dobro situiranih in izobraženih sirskih beguncev, ki bežijo pred vojno, ne pa iz ravno najbolj zaostalega okolja, do zdaj ni bilo slišati, da bi pred kamerami rekel kaj drugega kot »Germany«. Bomo torej begunce v primeru, če se uskladimo o kvotah, potem kot »internirance« z vlaki razvažali v države, kjer nočejo biti in kjer jih nihče noče? In to samo zato, ker smo se kot Evropejci o tem »demokratično uskladili«?

Strinjamo se. Pravica do izbire pri ljudeh, ki iščejo pomoč in zatočišče, ne more biti prednostna. Treba je upoštevati tudi možnosti tistega, ki je pripravljen pomagati. Toda to še ni odgovor na vprašanje, ali je kriterij pri delitvi evropskega begunskega bremena res pravi. Kaj pa če bi bilo pravičnejše merilo škoda, ki jo je posamezna država naredila na območjih, s katerih zdaj bežijo prišleki, merska enota pa, kot je pred kratkim v Dnevniku predlagal Tomaž Mastank, število vojakov, ki jih je tja poslala.

ZDA, ki so imele v času Bushevih vojn in »demokratizacije« Iraka in Afganistana tam tudi po 140.000 vojakov, naj na vsakega vojaka vzamejo po sto beguncev, kar je približno 14 milijonov. Preostanek naj si razdelijo Francozi in Britanci, ki so bili zelo dejavni tudi v Libiji, zdaj pa se pri beguncih držijo zelo ob strani, drobiž, ki bi ostal, pa si lahko razdelijo(mo) tiste podpisnice vilenske izjave, ki so ob napadu na Irak tako vneto podprle Busha mlajšega, da sta se še Chirac in Schröder umaknila. Problem bi bil vsaj približno pravično rešen (tudi za begunce), ključne članice »Zahodne koalicije« pa bi končno dobile priložnost integrirati in demokratizirati vsaj ljudi, če so jim že države uničile.