Proti-slovja: Vojna brez vojakov

Samo ugibamo lahko, kako bi se končala druga svetovna vojna, če med desantom na Normandijo ne bi prišlo do izkrcanja zavezniških vojakov in bi zavezniška letala zgolj iz zraka bombardirala sovražne cilje, v zaledju pa izbranim skupinam s padali dostavljala orožje, češ, pobijte se med seboj, mi bomo pa potem že nekako zmagal.

V Siriji, kjer je Zahod z Američani na čelu več kot 400 dni gledal vstran, čeprav so bila grozodejstva v nebo vpijoča, smo zdaj priče poskusu take od daleč vodene vojne v »light« izvedbi. Nobelovec Obama je bil vanjo prisiljen, kajti po zmedi, ki so jo v regiji zakuhale ZDA, praktično ni več države, ki bi bila na tuja bojišča še pripravljena poslati svojo pehoto. Za ohranitev ugleda »blagovne znamke« in dobičkov »korporacije« si je bilo torej nujno izmisliti vojno brez vojakov, ki naj bi, podobno kot znana pijača v izvedbi brez sladkorja, za vse bolj rejene Zahodnjake ne imela prevelikih stranskih učinkov. Vendar pa so možnosti za uspeh take vojne »light« zelo majhne. Prvo pravilo vsakega vojaškega načrtovanja se namreč glasi, da je po oblikovanju strategije treba določiti jasen cilj akcije, ki pa v sirskem primeru ni niti približno definiran. Naj letalski napadi na Islamsko državo, če je res tako nevarna, da se mora nadnjo spraviti ves svet, pobijejo islamske fanatike in okrepijo diktatorja Asada? Je to cilj? Bodo napadi ustavili stotisoče beguncev, ki že nevarno destabilizirajo vse sosednje države? Zveni povsem nerealno. Ljudje namreč ne bežijo le pred nasiljem skrajnežev, ampak tudi pred vojno samo. Bo bombardiranje »kalifata« ustavilo nastajanje države, ali pa bo le še bolj radikaliziralo džihadiste, ki ob solidarni pomoči zahodnih fanatikov že ogrožajo tudi bolj oddaljene dele sveta?

Vprašanj je še veliko, letalski napadi pa ne dajejo odgovora na nobeno izmed njih. Kar smo ta teden lepo videli v bitki za sirsko mesto Kobani tik ob meji s Turčijo. Tam se je zelo hitro pokazala tudi vsa nedorečenost drugega dela Obamove »strategije«, ki stavi na zaveznike v regiji. Nemogoče je namreč v boju proti Islamski državi oboroževati Kurde, ne da bi nevarno spravil v precep edino islamsko in tudi Natovo zahodno članico Turčijo. Podobno tvegano je v Siriji in Iraku, kjer nastaja kalifat, oboroževati »manj zoprne« skrajneže v boju proti »bolj zoprnim«, ker nikoli ne veš, kdaj se bodo vsi skupaj obrnili proti tebi, in še bolj tvegano je staviti na arabske diktature, ki so same del problema, ne pa del rešitve. Obama se je z dogovorom o sodelovanju jordanskih, saudskih in emiratskih letalskih sil v zračnih napadih morda res znebil očitkov, da gre za nov zahodni križarski pohod proti islamu, toda hkrati je, kot pravi pregovor, kozla naredil za vrtnarja. Kajti prav ti nedemokratični arabski režimi so s svojim predpotopnim pojmovanjem islama in medsebojnim rivalstvom v veliki meri prispevale k nastanku Islamske države. Zato brez hudih nevarnosti za regijo ne morejo biti niti kratkoročna vojaška rešitev problema, kaj šele njegova dolgoročna rešitev. Na dolgi rok so namreč prav ti nedemokratični režimi, s katerimi se zaradi enkrat takih, drugič spet drugačnih interesov že stoletja pajdaši »demokratični Zahod«, največji problem.