Prva lastovka sprememb

Državni zbor se leto dni po konstituiranju odpravlja na prve počitnice. Če bi upoštevali zgolj raziskave javnega mnenja, kjer ljudje množično izrekajo nezaupanje v institucije slovenske države, bi lahko parlamentu podelili negativno oceno oziroma slabo dvojko. V Barometru časopisne hiše Delo ugotavljamo, da državni zbor že vrsto let prejema nižje ocene od vlade, obe ključni instituciji za delovanje parlamentarne demokracije pa javnost izjemno strogo ocenjuje. Razlik med ocenami pred sedmimi, petimi leti in med lanskimi skorajda ni, delež negativnih namreč vsaj za dvakrat presega delež pozitivnih.

Da se parlamenta drži slab sloves, so odgovorni predvsem poslanci, pa ne zgolj iz sedanje sestave, ampak mnogi iz preteklosti, ko se je najpomembnejši oder vsake parlamentarne demokracije prelevil v glasovalni stroj brez tehtnih, analitičnih in razumnih razprav, soočenja argumentiranih pogledov, odličnih in razgledanih govornikov.

Veliko tega pogrešamo tudi v sedmem sklicu državnega zbora, a nekaj razlik je v primerjavi s preteklimi sklici vendarle zaznati. V tem letu je bilo bistveno manj izrednih ali nočnih sej. Kar je razumljivo, saj v prvem letu po volitvah stranke nimajo pretirane želje po dvigovanju temperature v političnem loncu. Vendar ta del zagotovo še pride. Drugo, kar je zaznamovalo delo parlamenta, je delni bojkot SDS. Zaradi korupcijskih obtožb njihovega prvaka so se odločili, da ne bodo imenovali svojih članov na vodstvene funkcije. A pri bojkotu niso dosledni, saj so prevzeli vodilne funkcije v nadzornih komisijah pa tudi v preiskovalni komisiji.

Tretja značilnost bi lahko bila, da velik del poslancev, zlasti iz vladajoče SMC, v razpravah ne govori veliko. Precej introvertirano držo je mogoče pojasniti s tem, da se kot politični začetniki ravnajo po reku, da je bolje manj govoriti kot pa na pamet o nečem blebetati, če teme ne poznaš dobro. Po drugi strani pa so verjetno spoznali, da je težko razpravljati s poslanci SDS, ki so sposobni iste argumente postreči na sto in en način, pa če so še tako prazni.

Četrta ugotovitev bi lahko bila, da so v tem sklicu začele poslanske skupine presegati okope, ki so jih doslej definirale jasne ločnice med koalicijo in opozicijo. Sodelovanje koalicijskih in opozicijskih poslanskih skupin pri določenih projektih (grobišča, poroke istospolnih) je prava osvežitev in po dolgih letih resen poskus dviga politične kulture.

In peto, kar je bil ključni očitek parlamentu v zadnjih letih: ali se je zakonodajna veja oblasti dejansko vzpostavila kot oblast v razmerju do izvršilne veje? Ni se. Tega ideala tudi v mnogih drugih evropskih demokracijah ne dosegajo. Vendar je tudi tukaj nekaj lastovk (poskuse vlade za hitro proceduro so v mnogih primerih ustavili), ki bi lahko nakazovale, da se tudi glede tega lahko kaj spremeni.