Prvaki popestrili finale

Na zahodu ni nič novega, je pred tremi desetletji prepeval znani srbski roker Bora Đorđević s skupino Riblja Čorba. In podobno bo lahko ob vrnitvi v rodni Beograd razlagal njegov rojak Aleksandar Džikić, tvorec Krkine dinastije. Z dvema naslovoma slovenskega prvaka je odprl ciklus njene prevlade, v soboto pa zaokrožil petletko. V treh finalih na novomeški klopi je njegovo moštvo vselej ugnalo Union Olimpijo s 3:2 v zmagah, torej težje kot v vmesnih sezonah pod taktirko Aleksandra Sekulića in Gašperja Potočnika, letošnja peta tekma pa je bila daleč najtesnejša. Pa čeprav napovedi že dolgo, od zlatih Olimpijinih časov, niso bile tako odločno na strani branilca naslova, ki je z zelo podobnim proračunom zbral boljši igralski kader. Stožiški klub pač tepejo pričakovanja, da je še vedno najbogatejši plačnik, čeprav so ti časi davno minili, nič manj večletni dolgovi do košarkarjev in stare zamere, zaradi katerih številni raje igrajo kjerkoli drugje za bistveno manj denarja.

Da so zmagovalca DP dale zadnje sekunde zadnje finalne tekme, so deloma krivi kar stari-novi prvaki. Že pred polfinalom s Hopsi so namreč v dobršni meri opustili model igre z vsemi člani moštva in s povečanjem minutaže najbolj izkušenih košarkarjev izgubili lep prednosti zaradi »najdaljše klopi«. Težko pa se je tudi otresti občutka, da so jim Ljubljančani predstavljali manjšo težavo, ko je zanje igral Deividas Gailius. Litovec je nevaren strelec, toda večina akcij je bila tako predvidljivo pripravljenih zanj, da so Dolenjci hitro našli učinkovit protistrup. Ko ga je Edo Murić s pomočjo soigralcev spravil v žep, so morali le dokončati delo z obglavljenim tekmecem.

Po Gailiusovi poškodbi je bilo ugank bistveno več. Olimpija je izgubila najboljšega napadalca, a tudi zelo povprečnega obrambnega igralca, in se pod vodstvom Dina Murića prelevilo v drugačno zasedbo, ki je v finalu trikrat ustavila Krko pod mejo 67 točk. V soboto je prejela daleč najmanj točk v finalnih gostovanjih, vendar ji defenzivni podvig ni zadostoval. Kajti prikazal se ji je Jaka Klobučar. V odločilni četrtini je dosegel 12 točk ali le sedem manj kot na prejšnjih treh tekmah skupaj.

Edini Dolenjec v vrstah prvaka, ki je več sezon igral v Ljubljani (za Slovan in Olimpijo) kot za Krkino člansko zasedbo, je podaljšal agonijo nekdanjih soigralcev. In očitno je že vseeno, kateri slovenski trener poskuša ustaviti Dolenjce. Na ljubljanski klopi so se v zadnjih finalih DP izmenjali Jure Zdovc, Sašo Filipovski, dvakrat Miro Alilović (po odstopih Zdovca in Filipovskega) in letos Aleš Pipan. Zadnjega od 15 naslovov je Olimpija osvojila še v tivolski sezoni 2008/09, ki jo je v trenerski vlogi začel poznejši avtor novomeške zgodbe o serijskem uspehu Džikić, po njegovem prisilnem umiku pa dokončal Zdovc.

Ker Džikić in Pipan ostajata na svojih klopeh, bomo zelo kmalu znova primerjali, kdo je spretnejši kadrovik. Kajti v Sloveniji je rok trajanja moštva komaj kaj daljše od jogurtovega v poletni pripeki in na vrsti je sezona popolnih remontov.