Prve razpoke

Ko govorimo o krizi državnih institucij, običajno govorimo o pravosodju, zdravstvu, visokem šolstvu, javni upravi in seveda politiki. Policija se v javnem diskurzu ponavadi ne uvršča v to skupino, še šale o neumnih policistih so nekako izginile iz repertoarja gostilniških razprav.

Morda – če postavimo nekoliko pogumno tezo – so ljudje začutili, da je policija marsikdaj ostala zadnji branik reda in pravičnosti v državi. Medtem ko so si bolj privilegirani družbeni podsistemi v zadnjih letih pospešeno mazali ugled, pomislimo zgolj na zdravniški ceh, so policisti skoraj neopazno, a profesionalno opravljali svoje delo. Čeprav s starimi avtomobili, zlizanimi gumami, nizkimi plačami, podnevi in ponoči.

Ko je v nekem primeru prišlo od večjega onesnaženja okolja in smo v prvem vzgibu nameravali poklicati okoljsko inšpekcijo, so nam sogovorniki dejali nekako takole: Pozabite na inšpekcijo, če hočete kaj doseči, pokličite policijo, samo oni še pridejo na teren in so pripravljeni ukrepati. Vsi drugi zgolj prelagajo papirje. Podobno se je zgodilo pri družinskem nasilju, kjer so včasih delo neučinkovitih socialnih služb v skrajni sili prevzeli kar policisti, edini, ki so na terenu pokazali voljo in pogum, da zaščitijo najšibkejšega.

Pri begunski krizi so policisti spet na prvi frontni črti; zdaj jim ploskajo za dobro opravljeno delo, toda ko bo pozornost upadla, bodo nanje spet pozabili? Čeprav policija že več let opozarja, da vsesplošno varčevanje pri kadrih, plačah in opremi vodi v katastrofo. Da ima vsak sistem svoje meje, svojo točko zloma. Ob pritisku prvega vala beguncev so se že pokazale prve razpoke. Pokazalo se je, da je točka zloma morda bližje, kot se je zdelo.