Prvi korak

Več kot desetletje je že, kar smo v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana prvič poslušali, da ima naša največja bolnišnica izgubo, ker zdravi najhuje bolne iz vse države, zdravstvena blagajna pa ji ne plača zdravljenj vseh bolnikov. »Kot da bi v avtomobil natočili bencin, ki pa ga voznik ne bi plačal, ampak bi se kar odpeljal,« je takrat lucidno povedal Marko Bitenc, vladni član sveta zavoda. Vsi so ga razumeli, vsi so prikimavali, mediji smo o tem poročali, da bi slišali tudi politiki in kaj ukrenili. Do danes nihče ni storil nič.

Od leta 2008 do leta 2016 zdravstvena blagajna bolnišnicam ni plačala za 580 milijonov evrov opravljenih storitev, je pred dvema mesecema povedala ministrica Milojka Kolar Celarc. S tem je podatek postal uraden, stanje skoraj uzakonjeno. Bolniki prihajajo, bolnišnice jih zdravijo, a zdravstvena blagajna zanje ne plača, čeprav bi morala, ker so to zavarovane osebe. Za nekatere plača, za nekatere ne. Kot bi si nekdo v samopostrežni naložil poln voziček, nato pa odšel mimo blagajne brez plačila in se delal, da se ni nič zgodilo. Bi mu to oprostili? Ali bi poklicali policijo?

Bolnišnice so zategnile pas, bolniki so v dolgih čakalnih vrstah, zato izgub ni za 580 milijonov, ampak »le« 170 milijonov evrov iz preteklih let in 150 od letos, je povedala ministrica. Zdravstvena blagajna plačuje toliko zdravljenj, kolikor ima denarja, več pa ne. Gnev pa se zliva na bolnišnice in zdravnike. Pa je vlada kljub temu bolnišnicam zdaj priznala le 136 milijonov evrov in jim naložila še sanacijo, torej pričakuje še več varčevanja. Nikogar posebej ne skrbi, da je sektor demoraliziran, bolniki v dolgih vrstah na cesti, nove metode v slepi ulici, posodabljanja komaj kje kaj. Kakor je finančna injekcija bolnišnicam dobrodošla, je le prvi korak. A je seveda bolje kot nič.