Prvi šolski dan je za šolarje dan veselja: po dolgih počitniških tednih bodo znova uzrli sošolce. Za starše in učitelje pa je letos prvi šolski dan tudi dan upanja: v prihodnjih tednih naj šolsko barko končno prevzame kapitan z vizijo.
Minister, ki bo področje odlično poznal in ga tudi v veliki meri sooblikoval, minister, ki ne bo dopuščal, da bi z denarjem za plače zajedali financiranje osnovnega programa.
Poletni molk sicer ne dopušča veliko upanja. Minila je predvolilna kampanja, minila so koalicijska pogajanja, o šolstvu, ki še vedno pluje po poti, na katero jo je usmeril ambiciozni minister iz neke že oddaljene preteklosti, pa nihče ni spregovoril niti besede. Tudi dejstvo, da šolski minister bdi nad skoraj največjim proračunom v vladi, ni nikogar spodbudilo, da bi se postavil zanj.
Šolstvo se že vrsto let razvija stihijsko; in to predvsem zaradi prizadevanj učiteljev, ravnateljev in staršev. Številni strokovnjaki pripravljajo projekte in analize, a nihče nima volje in moči, predvsem pa poguma, vodstvenih sposobnosti in predanosti, da bi jih prelil v celotni sistem.
Problem današnje šole tako ostaja hiperpermisivni sistem, ki daje učencem predvsem pravice, učitelje pa degradira na raven uradnikov, s svojo naravnanostjo v povprečje pa ubija ustvarjalni potencial enih in drugih.
Starši so za svoje otroke pripravljeni marsikaj storiti in se marsičemu odreči. To vedo politiki, ki so na ministrska mesta že postavljali svoje ideologe, in ve kapital. Ampak šolski prostor ne bi smel biti zgolj presečišče njihovih interesov. Od kakovostnega šolstva sta namreč odvisna dolgoročno zdravje in blaginja družbe.













