Prvi udarec

Splošna stavka, ki so jo danes izvedli sindikati javnega sektorja, je prvi interesni spopad z vladajočo koalicijo. Ne gre le za plače, kot bi rada prikazala vlada, gre tudi za spopad za trenutno podobo socialne države, ki ji jemlje finančno sapo. Stavka je bila uspešna in je prvi direktni udarec težkokategornika, ki ga je simbolno prejela avtoriteta te vlade. Prejšnjo vlado je isti nasprotnik s podobnim arzenalom udarcev ljudske mobilizacije spravil na kolena. Sindikati ob tem seveda niso omenili, da so socialno državo pred časom za talko vzeli sami; 300 milijonov evrov od tega, kolikor zdaj vlada poskuša zajeti pri državljanih, so namreč s sesuvanjem pokojninske reforme povzročili oni.

Kljub stavki, zunanja, vse bolj realna grožnja ostaja: tuji upniki, ki so že za časa Pahorja potihoma postali pravi suvereni naše fiskalne politike, vse bolj nestrpno čakajo na jasen politični signal države, da je z rebalansom sposobna zarezati v javno porabo in dolg povrniti, sicer bo začelo brez milosti padati. Gre za reševanje državnih financ, ceno za to pa naj bi s svojim standardom plačali državljani. Pri tem bodo uničena številna življenja in izgubljenih bo veliko usod. Smo takšno ceno za državo, ki nam v rokah političnih elit postaja kruta mačeha, pripravljeni plačati?

Odzivi javnosti kažejo, da ne. Ne, dokler to orodje ne bo osvobojeno nekredibilnih politikov, ki ga vihtijo, lastno ljudstvo pa jim ne zaupa, da v teh časih kar se da pravično odmerjajo boleče ukrepe. Vlada s perfidno potezo, ko je v megavarčevalni zakon vtkala nerazumne ukrepe, sama jemlje legitimnost sicer večinoma dobrim varčevalnim ukrepom. S tem ustvarja vtis, da z varčevanjem ne misli resno, temveč da z redukcijami in reorganizacijo le odriva prejšnje in dela prostor za svoje klientelistične mreže.