Psihologi iz Københavna

Arhitektura nove denarne unije po srečanju finančnih ministrov v Københavnu dobiva še bolj jasno podobo. Po temeljitem zasuku v politiki Evropske centralne banke in mesec dni po podpisu fiskalnega pakta, ki naj bi države prisilil k večji odgovornosti pri urejanju javnih financ, so hoteli pokazati, da ima Evropa na razpolago resno orožje, s katerim se lahko postavi po robu špekulantom. Z nekaj sto milijardami evrov za reševanje držav v javnofinančni stiski naj bi preprečevali zaostrovanje finančne in dolžniške krize.

»Matere vseh obrambnih zidov«, kakršno si je želel generalni sekretar OECD Ángel Gurría, finančni ministri niso naredili. S precejšnjo mero finančne alkimije so v danskem glavnem mestu prišli do osemstomilijardnega zneska, ki zgolj preračunan v dolarje dosega psihološko mejo enega bilijona. Pod črto bo stalni krizni mehanizem ESM lahko reševal države z »le« dvesto milijardami več, kot je bilo predvideno doslej. To je bil nekakšen kompromis med nemško zadržanostjo do stalnega povečevanja zneskov in pričakovanjem zidu z orjaško obrambno močjo, ki ga je izražala kopica mednarodnih igralcev.

Ali politiki s takšnimi zvijačami in kompromisi res lahko prepričajo finančne trge, da ima območje evra za sabo strukture, ki so kos dolžniški krizi, je še negotovo. Daniel Gros z bruseljskega centra za evropske politične študije in glavni ekonomist Deutsche Bank Thomas Mayer sta že izračunala, da sprejeta rešitev ob morebitnem novem zaostrovanju krize še zdaleč ne bo zadoščala, saj bi Italija in Španija v skrajnem primeru utegnili potrebovati vsaka po tisoč milijard. Zato razmišljata o novi rešitvi, ki bi ESM omogočala zadolževanje pri ECB.

Zaradi velikih težav v južnem delu stare celine je celotna reševalna konstrukcija na še bolj trhlih nogah. Poleg tega je v deželah plačnicah stalno povečevanje požarnih zidov že doseglo mejo sprejemljivosti. Ukrepov, ki bi uravnotežili bremena in bili politično sprejemljivi, ni videti. V Københavnu se je pokazalo, da je davek na finančne transakcije še daleč od uveljavitve. Gotovo je le, da bo – če hočejo soglasje vseh – sprejet kvečjemu v razvodeneli obliki.

Z njim bi politika reševanja bank in bolečega varčevanja lahko dobila večjo legitimnost.

Tezi, da denarna unija ne more imeti trdnih temeljev, če države ne bodo z varčevanjem spravile v red javnih financ, je težko oporekati. Ker mešanica brezposelnosti, recesije in dolgov na jugu lahko postane eksplozivna, je položaj še posebno negotov. Varčevalni diktat postaja čedalje večje tveganje, tudi za notranjo trdnost EU. Skratka, reševalci evra lahko le upajo, da bo prava kriza omejena na majhne članice na obrobju stare celine, da zategovanje pasov ne bo povzročilo destabilizacije držav in da se premor v dolžniški krizi, ki traja že od konca lanskega leta, ne bo nenadoma končal. Drugačen potek dogodkov bi spet zahteval nov razmislek o pravi arhitekturi evra.