Tiskane izdaje
Še danes zjutraj je bilo videti, kakor da je »naša« stran v sedanjem spopadu civilizacij končno prišla toliko k pameti, da je pozabila na stare, manj pomembne zamere in se odločila družno obračunati z islamskimi skrajneži. Pravzaprav so ti v zadnjem času storili vse, da bi »nas« poenotili. Na Zahodu so se sicer bolj licemerno delali, kakor da jim je žal za ruske potnike v letalu, ki so ga pripadniki Islamske države pognali v zrak na nebu nad Egiptom, tistih 43 žrtev njihovega napada v Bejrutu pa ni skoraj nihče opazil, a le dan potem so udarili v »našem« Parizu in … Nič več ni bilo tako kot prej. Pojavili so se zametki mednarodne koalicije, kakor jo je bil po vzoru nekdanjega skupnega protifašističnega boja predlagal ruski predsednik Vladimir Putin. Francozi in Rusi so začeli usklajevati napade na skrajneže, francoski predsednik François Hollande, ki je še pred kratkim govoril, da z Rusi, ki podpirajo sirskega voditelja Bašarja al Asada, ni mogoče sodelovati, pa se je celo napotil v Moskvo, da bi to novo zavezništvo tudi uradno potrdil.
Potem je bilo danes vsega konec, ko so turška vojaška letala v bližini sirsko-turške meje sestrelila ruski bombnik, z njim vred pa se je razblinila tudi utvara, da so se v boju proti skupnemu sovragu uspele zediniti velike sile. Še več, če gre verjeti Putinu, se je pokazalo, da vse sploh niso na isti strani. Po njegovih besedah je Turčija s tem »zahrbtnim napadom« dokazala, da je »podpornica teroristov«, saj jim zaradi donosnih poslov z njihovo nafto nudi »oboroženo zaščito«. O konkretnih protiukrepih ruski predsednik ni govoril, dejal je le, da bo imela sestrelitev resne posledice na rusko-turške odnose, tisti, ki se jim je dolgoletnemu voditelju Rusije uspelo zameriti do zdaj, pa vedo, da ne odpušča. To lahko naredi Bog, je Putin izjavil pred kratkim. Njegova naloga je zgolj ta, da predenj pošlje vse teroriste in njihove podpornike.
V Rusiji so že večkrat opozorili, da so ZDA ter njihove zaveznice v Evropi in na Bližnjem vzhodu s spodbujanjem »oranžnih revolucij« krive za vzpon radikalnega islamskega terorizma, a do zdaj ni še nihče tako odkrito obtožil ene od članic Nata, da »podpira« in zagotavlja »oboroženo zaščito« teroristom. Če bo v tem primeru na stran Turčije, ki je sirsko krizo že izrabila za obračun s Kurdi, kot ventilček za prepuščanje sirskih beguncev pa vzela za talko staro celino in njen mošnjiček, solidarnostno stopilo celo severnoatlantsko zavezništvo, potem bo tudi to v ruskih očeh dokazalo, da je samo vpleteno v dvolično igro in zgolj s figo v žepu razlaga, kako se bori proti islamski državi.
Danes se nam je Sirija še bolj približala. Ne le, da zdaj k nam prihajajo njeni prebivalci, ki smo jim z našimi globalno-političnimi igricami v regiji uničili prihodnost, tamkajšnji spopad se utegne preleviti v nekaj, o čemer kot prebivalci države, ki je v isti vojaški organizaciji kot »podpornica terorizma« Turčija, najraje ne bi niti razmišljali. Tako kot do zdaj tudi tokrat teroristi ne uspevajo s svojimi gnusnimi napadi, ampak s tem, kakšne odzive z njimi sprožijo pri napadenih in tistih, ki se proti terorizmu menda borijo. Vse bolj se zdi, da zmagujejo teroristi.
