Tiskane izdaje
Če se vodilni politiki ne bodo kako drugače dogovorili o novi vladi, bo Grčija jeseni volila že petič v zadnjih šestih letih. Odstop ministrskega predsednika Aleksisa Ciprasa pa se šele mora izkazati kot del rešitve, kar naj bi po navedbi brazilske predsednice Dilme Rousseff ocenila nemška kanclerka Angela Merkel. Je brazilska voditeljica, ki je prejšnji teden gostila nemško kanclerko, slišala le tisto, kar hoče slišati? Tako kot Grčija tudi njena država ni pravočasno poskrbela za nujne reforme, v Berlinu pa vsaj od vlade v Atenah ne glede ne volitve pričakujejo uresničevanje vsega, k čemur so se zavezali s sprejetjem 86 milijard evrov vrednega reševalnega paketa za prihodnja tri leta.
Tudi nekatere nemške ekonomiste motijo višanja davkov, večina pa podpira obsežne reforme državne uprave in drugega, s čimer se je moral strinjati grški premier. Za vse to bi vsekakor potreboval širšo politično podporo in nanjo je ob svojem odstopu tudi računal: raziskave javnega mnenja mu kljub političnemu saltu mortale še naprej kažejo veliko priljubljenost med prebivalstvom. Grki tradicionalne leve in desne stranke očitno še vedno izenačujejo s starimi elitami, ki so njihovo državo pripeljale v sedanje težave, Cipras pa svojim političnim nasprotnikom noče dovoliti časa za pridobivanje političnega kapitala na račun njegovih preobrazb.
Če bo dobil novo priložnost in uresničil obljubljeno, ne bi bilo prvič, da bi levičarski politik izvedel liberalno-konservativne reforme družbe in gospodarstva: že v Nemčiji je zanje poskrbel socialdemokratski kancler Gerhard Schröder in s tem za desetletje gospodarske rasti in blaginje. Res so spodnjesaškega politika imenovali Genosse der Bosse, tovariš šefov, a so lahko iz njegove Agende 2010 za Grčijo še posebno privlačne reforme socialnega varstva in zaposlovanja ter dogovor z gospodarstvom za izučevanje mladih za delo. Poznavalci verjamejo, da mora Grčija poleg gospodarskega razvoja na novo zasnovati tudi sisteme temeljne socialne varnosti, ki so do zdaj vse preveč temeljili na državnih službah.
S takšnim sistemom morda lahko res še najtemeljiteje obračuna nova politična sila, Aleksis Cipras pa bo, če bo dobil še eno priložnost, moral šele dokazati novo pragmatičnost po spoznanju, da nikakor noče tvegati izstopa Grčije iz evrskega območja. To je pred zadnjimi Ciprasovimi metamorfozami zahteval celo nemški minister za finance Wolfgang Schäuble, potem pa so avgustovska stališča grškega premiera prepričala tudi njega. Vendar je Schäuble v svojem odmevnem nastopu v bundestagu še enkrat obračunal z iluzijami, da je z izposojenim denarjem mogoče pomagati k vzpostavitvi zdravega gospodarskega razvoja. Navedel je skoraj petnajstodstotni grški proračunski primanjkljaj pred izbruhom krize in gigantske dolgove ter opozoril, da se je po Irski, Španiji in Portugalski gospodarski prelom lani že posrečil tudi Grčiji pred nastopom Ciprasove Sirize.
»Ponovna vzpostavitev stabilnih javnih financ kot prvega pogoja rasti, konkurenčnosti, investicij in delovnih mest od prebivalstva zahteva velika prilagajanja in dlje ko trajajo, težje je najti politični in socialni konsenz. A je neizogibno še posebno v denarni uniji,« je nemški finančni minister še enkrat zavrnil nasprotnike nemškega pristopa do reševanja dolžniških kriz.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
