Bavarska je doslej žela neznanske sadove razvoja. Po drugi svetovni vojni se je iz pretežno kmečke dežele povzpela med tiste z največ bogastva in blaginje v vsej Nemčiji, a je tudi ohranila velik del svoje tradicionalne, odlično posodobljene identitete. Svobodna dežela se še vedno lahko pohvali s cvetočo in inovativno industrijo ter izjemno majhno brezposelnostjo, pol stoletja bolj ali manj absolutno vladajoča krščanskosocialna unija pa je včeraj vendarle doživela katastrofalen padec priljubljenosti. CSU plačuje račun za bavarsko srečanje s sencami globalizacije, potem ko so se njeni prebivalci morda preveč navadili na njene sončne plati.
Za predsednika bundestaga Wolfganga Schäubleja je srečanje z globalizacijo tudi zadnja begunska kriza, ki je dodobra pretresla vso Nemčijo, in res vsaj med tistimi migranti, ki ne bežijo pred vojnami, prevladujejo iskalci lepšega in svobodnejšega življenja. Prvič v zgodovini človeštva večina prebivalcev našega planeta ni več revna, a mnogi priložnosti zase ne vidijo doma. Še pred njimi so se na Bavarsko priseljevali mnogi iz revnejših nemških dežel in tudi iz drugih držav Evropske unije, ki se v »dirndle« in »lederhose« oblačijo le na Oktoberfestu, socializacija v mestecih s cerkvenimi zvoniki v osrčju družbenega življenja pa jim je tuja. Te in mnoge druge so odbili panični poskusi vladajočih konservativcev za zapolnjevanje skrajnega desnega političnega prostora, kot je CSU naročal krščanskosocialni starosta Franz Josef Strauß. Celo legende nimajo vedno prav, še posebno če so že dolgo pokojne in če pomikanje k skrajni desnici pomeni približevanje nevarno nacionalistični Alternativi za Nemčijo. Predsednik CSU Horst Seehofer in premier Markus Söder sta prepozno spoznala, da se mnogi volivci nočejo pomikati k stranki, ki jo na Bavarskem že poostreno opazuje urad za zaščito ustave.
Bavarski randevu z globalizacijo ima še druge pomanjkljivosti. Priseljevanje zvišuje najemnine in cene stanovanj ter bolj vpliva na okolje, kot bi si želeli mnogi volivci. Z vsem tem se bo morala spoprijeti nova vlada v Münchnu. Odmevi bavarskih in kmalu tudi hessenških deželnih volitev pa bodo segali vse do Berlina. Če bodo v CSU največjo odgovornost za slabe volilne rezultate pripisali zveznemu notranjemu ministru Seehoferju, si bo krščanskodemokratska kanclerka Angela Merkel morda celo oddahnila, saj je napadalni Bavarec njeno vlado v manj kot pol leta že dvakrat potisnil v hudo krizo. A bo bavarski poraz SPD, ki je na zvezni ravni koalicijska partnerica CDU/CSU, najbrž spet prebudil tiste, ki bi radi socialdemokratske politične rane celili v opoziciji.
Sredinske politične sile pa celo poraze ne morejo več obžalovati po starem, saj sence globalizacije marsikje prebujajo nacionalistične zveri, v Nemčiji najbolj na nekdanjem komunističnem vzhodu. AfD je na Bavarskem dobila manj od nemškega povprečja, a zdaj celo njen razvpiti voditelj Alexander Gauland zahteva »omejevanje od ljudi s kakršno koli nacionalsocialistično ideologijo«. Med razmišljanji, kako s svetlimi obeti prihodnosti premagati njene temne plati, ne bi smeli pozabiti na obračun z zločini preteklosti. Še najmanj v Nemčiji.