Tiskane izdaje
Statistični podatek, da je Slovenija v prvem četrtletju ustvarila 5,3 odstotka več kot v istem obdobju lani, je zagotovo največje makroekonomsko presenečenje po globokem, osemodstotnem kriznem padcu BDP v letu 2009. Tako visoko gospodarsko rast, kot jo imamo zdaj, smo nazadnje dosegli v drugem četrtletju 2008, pred devetimi leti. Slovenija neprekinjeno raste že tri leta in pol – in tempo celo stopnjuje. S takim gospodarskim zagonom smo se letos že dokončno izkopali iz krizno izgubljenega desetletja.
Ciniki bi ob tem rekli, češ, ko enkrat padeš na dno, vse poti vodijo navzgor. A to je le delno res. Slovenska gospodarska krajina se je pač po krizi prečistila, skoraj vsi slabi so odpadli, banke so sanirane. Nastala so nova podjetja, tudi manjša zagonska, in vse več je uspešnih slovenskih družb, ki rastejo, pospešeno izvažajo, zaposlujejo, plačujejo davke in polnijo proračun. Po strahovitem padcu se je znova prebudilo gradbeništvo, ki zdaj kaže neverjetno visoko 20-odstotno rast; preživeli gradbinci so v nizkem startu za evropske in infrastrukturne projekte.
Na roko nam gredo tudi zunanje okoliščine. Mario Draghi je s politiko ECB poskrbel za obilje poceni denarja – resnično mano z neba, ki olji evropski in naš gospodarski stroj in ustvarja dodatno povpraševanje. Nizka inflacija v evrskem območju nam je prinesla stabilnost, utrdila zaupanje in optimizem potrošnikov, ljudje vse več trošijo za večje nakupe, avtomobile, stanovanja. Krepijo se tudi storitve, turizem ruši zgodovinske rekorde, prihodi tujih gostov kažejo, da postaja Slovenija vse bolj oblegana in zaželena destinacija.
Politično zaslužnih za več kot petodstotno rast se bo zagotovo našlo kar nekaj, a po drugi strani se slovensko gospodarstvo očitno res že pregreva. Zato so upravičena opozorila, da je čas za proticiklično politiko – saj visoka rast prinaša tveganja, ki se jih zavemo šele ob koncu konjunkture. Predvsem prehitra rast plač bi bila zdaj lahko nevarna past, proračun bo moral več prihraniti za slabše čase. In draga lekcija iz zadnje slovenske bančne/finančne polomije nas uči, da slaba posojila nastajajo na vrhu gospodarskega cikla, kjer smo sicer prav zdaj.
Ob tem si tudi marsikje režemo možnosti, da bi bila prihodnja rast – in blaginja državljanov – bolj vzdržna in stabilna, po vzoru najkonkurenčnejših držav. Slovenska politika vseh profilov je prevečkrat avtarkična, po šentflorjansko prepirljiva in preračunljiva, brez strateškega premisleka in pogleda čez časovne planke svojega mandata. To nam zdaj dokazujeta tudi politično motivirana zapleta z Magno in privatizacijo NLB – oba sta zelo slab signal investicijam in investitorjem in rušita kredibilnost države.
Propad male reforme trga dela potrjuje stalnico vlad: zavlačevanje in odlaganje reform, ki jih narekujejo tudi demografske spremembe. Tudi pri obljubljenih davčnih spodbudah gospodarskemu razvoju ima koalicija figo v žepu. Sicer pa, podobne razmere kot zdaj – pregreto rast in šibko politično voljo za reforme in proticiklične prilagoditve – smo imeli že leta 2007. Kasnejši krizni epilog poznamo.
Je še čas, da se iz zgodovinskih napak kaj naučimo, predvolilnemu letu navkljub?
