Razbito 
ogledalo

Iz grške mitologije poznamo zgodbo o Narcisu, ki se je tako zagledal v odsev lastnega obraza, da ga je to na koncu pokončalo. Poleg zaljubljenosti v svojo podobo v ogledalu poznamo veliko primerov nezmožnosti videti svoj odsev. Za mnoge ljudi je podoba, ki jo vidijo v ogledalu, izrazito strašljiva. Tisti, ki trpijo za anoreksijo, se na primer v ogledalu običajno vidijo kot zelo debeli, čeprav je v resnici njihovo telo kost in koža.

Japonski psihoanalitik Daisuke Fukuda je opazil prav poseben odnos do ogledala, ki ga imajo nekatera japonska dekleta v času, ko je njihova družba postala izjemno obremenjena s podobo idealnega telesa. Neka študentka je poiskala pomoč psihoanalitika, ker poskuša razbiti vsako ogledalo, ki se pojavi v njeni bližini. Bolečina videti se v ogledalu je zanjo tako velika, da se ne izogiba le soočenju z ogledali, ampak jih poskuša celo nasilno odstraniti. Pojav takšnih bolečih simptomov je povezan s spremembami, ki so se na Japonskem zgodile z velikim porastom lepotne industrije v zadnjih letih. Na mnogih javnih mestih so dekleta zasuta z brezplačnimi časopisi, ki ponujajo popolno spremembo njihovega videza. Ti brezplačniki so kot običajni modni časopisi, le da v njih niso reklame za obleke ali kozmetiko, temveč za kozmetične posege. Dekle se tako o svojem videzu odloča, kot da bi kupovala katerokoli drugo potrošno blago. Izbira lahko obliko obraza, ceno tega posega in mnogokrat ji brezplačniki ponujajo različne popuste, akcije in podobno. Do nedavnega je v japonski kulturi veljalo, da je zunanji videz treba sprejeti, četudi z njim nismo najbolj zadovoljni, zdaj pa je videz postal nekaj, kar si preprosto izberemo oziroma kupimo.

Pojava novih psiholoških simptomov seveda ne moremo vezati le na spremembo ideologije, zato ne moremo sklepati, da danes večina japonskih deklet razbija ogledala. Tista, ki to počne, ima vrsto zelo individualnih notranjih zagat. Ta pa se seveda posebno artikulirajo glede na vpliv dominantne ideologije. Že Freud je poudarjal, da gresta bolezen civilizacije in bolezen posameznika z roko v roki, tako da civilizacija vpliva na to, kakšne oblike psihološkega trpljenja se pojavljajo pri ljudeh, te pa prav tako vplivajo na civilizacijo kot tako.

Že v zgodnjem otroštvu se otrokovo prepoznanje v ogledalu zgodi v navezavi z njemu bližnjimi. Ko gre dojenček skozi stadij, ko se je zmožen prepoznati v ogledalu, je ključno, da mu to prepoznanje sugerirajo njegovi najbližji. Ti so namreč tisti, ki mu govorijo, da je podoba, ki jo vidi v ogledalu, on sam. Toda tudi naši najbližji, avtoritete, v katere verjamemo, in seveda družba nasploh kasneje začnejo delovati kot ogledalo, v katerem želimo sebe videti v najlepši luči. Ko v družbi nastanejo radikalne spremembe, se vloga ogledala spremeni. Ko na primer nehamo verjeti v avtoritete, nam postane vseeno, kaj si avtoritete mislijo o nas; ko se zmanjša družbena kohezija in postane družba izrazito individualistična, nam je prav tako vse bolj vseeno, kako naše obnašanje vpliva na druge.

Ta ignoranca do drugih in družbe nasploh pa se je danes paradoksno prevesila tudi v neke vrste ignoranco do sebe. Sodobni narcizem je tako velikokrat videti prav posebno samodestruktiven.

Ne gre le za to, da se v zelo individualizirani družbi človek predvsem brezkompromisno ukvarja le s sabo – paradoksno se v poplavi informacij, ki jih ima, o tem, kako naj bi oblikoval svoje življenje, česa naj bi se izogibal, da bi čim dlje živel, in podobno, velikokrat odloči za popolno ignoranco do teh informacij.

Če se vrnemo k primeru Japonske, lahko ta samodestruktivni narcisizem opazimo v odnosu precejšnje skupine prebivalcev do nedavne katastrofe v Fukušimi. Danes je opaziti radikalno razliko med Japonci, ki se izjemno bojijo učinkov sevanja, in tistimi, ki se obnašajo, kot da se ni nič zgodilo. Ti običajno sploh ne poslušajo poročil, ne berejo časopisov, in tudi če jih, se jih informacije o nevarnostih sevanja ne dotaknejo. Takšno ignoriranje nedavne katastrofe se ne dogaja v nerazvitih ruralnih krajih, ampak v velemestih. Tokio je videti, kot da je razdeljeno na popolnoma različni skupini ljudi, ki živita druga ob drugi, a se obnašata, kot da sta na različnih planetih. Tisti, ki informacije o Fukušimi popolnoma ignorirajo, živijo, kot da se ni nič zgodilo. V trgovinah brezskrbno kupujejo zelenjavo, na kateri je označeno, da je bila predelana nedaleč od uničenih jedrskih reaktorjev. Tisti, ki se zavedajo, da ima kontaminacija izjemno daljnosežne posledice in da se bo družba še desetletja ubadala z radioaktivnim sevanjem, pa hodijo po mestu z zaščitnimi maskami, previdno prebirajo informacije, od kod prihaja zelenjava, in se sploh poskušajo zavarovati. Mnogi med njimi razmišljajo tudi, v katero državo bi se preselili.

Med obema skupinama ljudi ni bistvena razlika v stopnji izobrazbe. V skupini tistih, ki se obnašajo, kot da se ni nič zgodilo, je veliko mladih, izobraženih ljudi, ki običajno veliko časa preživijo pred računalnikom in imajo seveda vse možnosti, da bi se informirali. Ob njihovem vztrajanju v nevednosti se velja spomniti znane Lacanove maksime, da ljudje nimajo strasti do vednosti, ampak prej strast do ignorance oziroma nevednosti. Bolj kot strast po spoznanju nas tako vodi strast ne vedeti, zapreti oči in ignorirati.

Hkrati je treba ločiti med ignoranco in potlačitvijo. Kadar je za nas nekaj zelo travmatično, običajno posežemo po potlačitvi in s tem poskušamo vzpostaviti distanco do tega, kar je za nas preveč boleče ali grozljivo. Pri ignoranci pa gre za zanikanje, da je nekaj travmatično. Človek se do travmatičnega obnaša, kot da ga sploh ne zadeva. Ima lahko vse informacije o nevarnosti, pa se bo delal, kot da se njemu pač ne more nič zgoditi. V ignoranci je tako na delu iluzoren občutek vsemoči.

Strast do nevednosti se danes pojavlja na številnih ravneh. Čeprav gospodarska kriza še vedno traja, se večina držav obnaša, kot da so to le slabe sanje, iz katerih se bomo prej ali slej zbudili in bo spet vse lepo po starem. Tudi do ekoloških problemov imamo enak odnos, kot da nam pravzaprav nič ne bo treba spremeniti. Celo nasilje, ki se je pred kratkim dogajalo v Londonu, je že pozabljeno, kot da je šlo le za majhen pretres in ne za velike razredne razlike.

Japonski diplomat Ogoura Kazuo je po katastrofi v Fukušimi ocenil, da je način, kako so se države po svetu odzvale na japonski potres, cunami in jedrsko katastrofo, ogledalo tega, kako države vidijo lastno podobo. Evropa se je tako predvsem ukvarjala sama s sabo. Večina evropskih držav se je spraševala, ali se lahko jedrska katastrofa zgodi tudi pri njih in kako bo japonska kriza vplivala na njihovo gospodarstvo. Amerika se je ukvarjala predvsem z vprašanjem, ali na Japonskem obstaja svoboda informacij in ali so ljudje bili dovolj obveščeni. Le bližnji Južni Korejci in Kitajci so najprej pokazali predvsem iskreno zaskrbljenost nad tem, kaj se dogaja japonskemu prebivalstvu, šele potem pa so se začeli ukvarjati s tehničnimi informacijami o reaktorjih. Da so bližnje države pokazale več osebne simpatije, je seveda povezano s tem, da so katastrofo veliko bolj dojemale kot nekaj, kar lahko neposredno vpliva nanje, medtem ko so bolj oddaljene kaj hitro prešle v zanikanje, da bi se kaj podobnega lahko zgodilo tudi njim.

Danes kaže, da si lahko posameznik izbira ogledalo, v katerem si je najbolj všeč. To logiko izbora je lepo ponazoril angleški umetnik Anish Kapoor, ki se je na svojih zadnjih razstavah v Londonu poigraval prav z ogledali. Obiskovalci njegove razstave v Royal Academy so se lahko ogledovali v ogledalih, ki so jih povečala, pomanjšala, obrnila na glavo in podobno. Na kasnejši Kapoorjevi razstavi v Hyde Parku pa so lahko občudovali ogromna ogledala, ki so spreminjala realnost tega, kar sicer vidimo v naravi. V rdečem ogledalu se nam jezero zdi popolnoma drugačno kot sicer, veliko konveksno ali konkavno ogledalo pa spremeni pogled na stavbe, ki so sicer za nas nekaj fiksnega.

Ko je bil moj sin še precej majhen, me je presenetil z vprašanjem, zakaj ljudje druge ljudi bolje vidijo kot sami sebe. Ko sem ga prepričevala, da lahko sebe dobro vidi, če se pogleda v ogledalo, se nikakor ni strinjal z mano, ampak je prišel do zaključka, da se morda lahko sam notranje bolje vidi, če zapre oči. Ker se glede organizacije družbe, v kateri želimo živeti, obnašamo, kot da si lahko izbiramo ogledala, v katerih se gledamo, ali pa jih razbijamo, če nam podoba ni všeč, to morda sploh ni tako slaba ideja. Ni nujno, da slepi vodi slepega kaj slabše kot tisti, ki ne želi nič vedeti.