Razkroj različnih hitrosti

Odločitev najvišjega evropskega sodišča, da zavrne madžarsko in slovaško tožbo proti razmeščanju pribežnikov na ozemlju članic Evropske unije, je bila pričakovana. Njena težava ni le v tem, da same evropske države doslej niso izvajale tega, kar so med obravnavo na sodišču EU zagovarjali njihovi predstavniki. Zapletlo se bo tudi, ker so le na Slovaškem povedali, da se bodo odločitvi vrhovne sodne instance v Uniji uklonili, na Madžarskem, pa tudi na Poljskem in Češkem, pa so se odzvali s »hrvaško« izjavo: Te sodbe ne priznavamo.

Iz Budimpešte se je v Bruselj kot bumerang vrnila obtožba, ki jo evropski »birokrati« že vrsto let naslavljajo na Madžarsko, v zadnjem času pa čedalje bolj tudi na Poljsko: »Politiki ste posilili zakonodajo.« Sledila je napoved, da se pravni boj šele začenja. Tudi iz Poljske so prišle novice, da odločitev evropskega sodišča ne bo vplivala na njihovo pribežniško politiko, kar bi se v vsakdanji jezik prevedlo, da je ne bodo spoštovali. Vmešal se je celo populistični češki predsednik Miloš Zeman, čigar država je pred dvema letoma tudi sama glasovala proti kvotam, potem pa pustila, da se zaveznici iz višegrajske četvorke sami bojujeta na sodišču, kjer so ju podprli le poljski predstavniki. Zeman je povedal, da Češka ne bi smela popustiti evropskim pritiskom in sprejeti neželenih prišlekov. »Zdaj bom rekel nekaj, kar nekaterim ne bo všeč: po najslabšem scenariju je vedno bolje biti brez sredstev EU kakor dovoliti vstop migrantom,« je izjavil češki predsednik.

Zeman je tako Bruslju in »stari« Evropi že vnaprej sporočil, da njuno »izsiljevanje« z zmanjševanjem evropskih sredstev za tiste, ki ne bodo solidarno sprejeli pribežnikov, ne bo delovalo. Podobno učinkoviti utegnejo biti tudi drugi instrumenti prisile, ki jih ima v rokah »liberalna« Unija, da bi pokorila »neliberalne« upornice. Tisti zloglasni člen sedem o zamrznitvi članstva oziroma odločanja v EU, s katerim zdaj – zaradi nekih drugih »neliberalnih« reči – pretijo Varšavi, je zgolj papirnati tiger, dokler ima poljska vladajoča oblast eno samo zaveznico v Uniji, ki bo vedno zagotovila, da pri odločanju o sankcijah nikoli ne bo doseženo potrebno absolutno soglasje vseh članic.

Ta spor med »staro« Evropo in prišleki z vzhoda je po mnenju nekaterih analitikov za obstoj Unije nevarnejši od brexita. Je že res, da so ljudje v vzhodnoevropskih upornicah bolj za Evropo kakor prebivalci na zahodu te celine, toda mnenje o bruseljskih »birokratih« je podobno povsod. Dokler bodo ti morali biti tisti zoprneži, ki nalagajo upornicam, naj spoštujejo skupne evropske vrednote, se bodo lokalni oblastniki še naprej borili proti prisilam bruseljskih »inkvizitorjev«, kar jim bo tudi v prihodnje zagotavljalo zmage na demokratičnih volitvah. V takih primerih tudi »barvne revolucije« ne pomagajo. Če se ne bodo v to modo nepriznavanja mednarodnih sodišč, ki se je razpasla med nekdaj socialističnimi članicami EU, z odločno besedo vmešali veliki nacionalni voditelji trdega evropskega jedra, se bodo dolgoročnemu razkroju tega, čemur zdaj pravimo Evropska unija, tudi sami težko izognili, pa čeprav bodo poskušali ubrati še tako drugačno hitrost.