Razpad sistema

Orbanove besede, da so begunci nemški problem, saj vsi hočejo v Nemčijo, si bo Evropa še zapomnila. Eksces je bil popoln. Tudi zato, ker so evropski politiki pod pritiskom javnosti in srce parajočih posnetkov – namesto da bi isti trenutek složno udarili po madžarskem egoistu – začeli še sami iskati vsak svoje »obvoze«. In to s kanclerko Merklovo na čelu, ki se je z besedami »zmogli bomo«, pri čemer je očitno mislila predvsem na Nemce in na popravljanje svojega v prejšnji krizi zavoženega »imidža«, zaračunala tako, kot bi se ne smel nihče, ki se ima za nekakšnega samoumevnega voditelja Unije.

Ko so bili namreč tudi Nemci prisiljeni zapreti meje, se je začel razpad sistema. Evropa je pokleknila na vsej črti. Ne le zato, ker kratkovidni politiki niso zmogli pravočasno dojeti razsežnosti begunskega vala, ampak predvsem zato, ker so kot skupnost, ki nikoli more delovati brez jasnih in enakih pravila za vse, dovolili vsesplošno izigravanje teh že tako pomanjkljivih skupnih pravil.

Prve zametke take »malo po svoje« Evrope smo videli že v času finančne krize. Z begunsko, ki je udarila zelo konkretno, s tisoči nesrečnežev na peronih in ne le z ljudem precej imaginarnimi številkami na bančnih računih, je kaos postal popoln. Ravnanje Bruslja zato spominja na zmedo v generalštabu, ki mu je jasno, da je fronta prebita na vsej črti, in le še panično maši luknje.

Če se 28 šefov držav ali vlad ne bo zmoglo takoj in za vse obvezujoče dogovoriti o skupnih evropskih begunskih zbirališčih, kjer bi bilo vse te pribežnike mogoče vsaj dostojno namestiti, potem pa v miru in po za vse enakih pravilih določiti, kdo izmed pribežnikov je sploh upravičen do pomoči in katera članica mu jo je dolžna zagotoviti, Evropi grozi popolna blokada. Si kdo sploh upa zamisliti, kaj bi se zgodilo, če množice lačnih in žejnih zaradi zaprtih meja začnejo ropati trgovine in bo za ohranjanje minimalnega reda in miru zanje res treba poskrbeti »po madžarsko«? Evrope v hipu ne bo več.