Razprodaja arhivov

Zaradi zapletene organizacijske mreže in prepletenega lastništva se ob lastninjenju marsikdaj ne ve, kaj vse se proda v paketu z nekim matičnim podjetjem. Z njim v zasebne roke lahko preidejo tudi stvari, ki imajo sicer kakšne posebno visoke knjigovodske vrednosti, a ta ne izkazuje dejanskega pomena in njihove prave vrednosti.

Kako, na primer, knjigovodsko ovrednotiti mestno hišo, ki je zaščitena kot spomenik? Namesto da bi bila zaradi svoje pričevalnosti vredna več, je tako v knjigah in nato na trgu dobila precej nižjo vrednost samo zato, ker z njo ni mogoče početi vsega, kar bi lastniku padlo na pamet. Najlepša ponazoritev za takšen razkorak so gradovi, ki so državni spomeniki, pa jih nihče niti za bagatelne cene ne povoha. Nesporno pa je, da bo kupec za nizko tržno ceno dobil visoko spomeniško, kulturno ali nacionalno vrednost.

Na takem žalostnem razpotju so tudi večji vinski arhivi. Ob lastninjenju matičnih podjetij so nekako »brez cene« pripadli novemu lastniku, ki pogosto niti ni vedel, kaj je v njih sploh dobil. Samo dvajset steklenic tretjega najstarejšega vina na Slovenskem je vrednih več kot milijon evrov in že danes je mogoče staviti, da kupec Vinske kleti Ptuj (če in ko bo ta naprodaj) za vso silno zbirko steklenic v arhivu ne bo dal niti toliko, kolikor bodo takrat vredne – in to na trgu! – steklenice najstarejših letnikov. Vse druge bo dobil zastonj in z njimi bo razpolagal brez omejitev, saj bo lastnik.

Lastnik mestne hiše ali gradu pa ne more razpolagati s svojim imetjem brez omejitev in tako je tudi prav. Zato bi tudi najdragocenejša slovenska arhivska vina in seveda kletne prostore, v katerih so se skozi desetletja ohranjala, morali že zdavnaj zaščititi kot spomenike lokalnega pomena, najboljše med njimi pa kot spomenike državnega pomena. Najstarejše vino iz vinogradov na slovenskih tleh bo čez dve leti dočakalo stoletnico – če to ni spomenik državnega pomena, potem se pač več ne smemo repenčiti z več kot tričetrttisočletno vinsko zgodovino in vinsko kulturo. Če bi ga nemarni ali pohlepni lastnik spil ali odtujil, bi bilo podobno nenadomestljivo, kakor če bi na mariborskem Lentu posekali našo najstarejšo trto, ki je za povrhu še najstarejša na vsem svetu. A prav tam blizu bodo kmalu razprodajali bogat Vinagov vinski arhiv. Ni pa jasno, ali bodoči kupec ve, da je nekje v tisti kleti zazidan poseben tabernakelj s približno 50 najžlahtnejšimi steklenicami. Še pred dvema desetletjema in pol je bil tam in le glavni kletar je vedel zanj. Je danes sploh še kaj v njem? Je v ormoški vinski kleti še tistih 32.000 steklenic vina posebnih kakovosti od jagodnih izborov do ledenih vin? Je skoraj polstoletnih dvolitrskih steklenic metliške črnine še kaj? Pa terana istih generacij s Krasa?

Kmetijska politika tega ne ve, kulturna politika tega ne vidi, čeprav bi morali obe poskrbeti za zaščito najdragocenejše vinske arhive že davno pred lastninjenjem.