Tiskane izdaje
Med počitnicami so avtoceste še bolj polne kot v drugih mesecih. Z obcestnimi lokali vred. Z razmahom vsakodnevnih migracij na delo in množičnega turizma je ponudba na avtocestnih počivališčih čedalje bolj pestra in vabljiva. Na bencinski črpalki, kjer pred nekaj desetletji še bencina ni bilo vsak dan, je danes mogoče kupiti mleko, peneče vino in roman za počitniško branje, v restavraciji Marché, ki je iz Švice v številne države potegnila verigo avtocestnih restavracij z odlično ponudbo in vrhunsko postrežbo, pa je mogoče praznovati prvi rojstni dan, dedka Mraza ali zlato poroko.
In prav tam se je pred časom zgodil nenavaden pripetljaj. V dopoldanskem času je v restavracijo Lom II zavila skupina osnovnošolskih otrok v spremstvu učiteljice. V otroškem kotičku so jedli malico, ki so si jo prinesli s sabo, in pili sokove, ki so jih prinesli s sabo. Nihče, niti učiteljica, ni v restavraciji naročil ničesar. Ko so otroci postali razposajeni in so se začeli igrati s solnicami in poprnicami, ki pač niso rekviziti v otroškem kotičku, neki drugi gost, ki svoje kave ni prinesel s sabo, pa se je pritožil, je natakarica zavila k njim in jih »z nasmehom na obrazu« vprašala, ali morda zunaj dežuje. Otroci so se sicer umirili, učiteljica pa je užaljeno zagrozila, da se bo pritožila. In se je. Natakarica, ki je, kot vsi njeni kolegi in kolegice, sleherni delovni dan na nogah osem ur ali več in skoraj nikoli niti malice ne poje sede, ki mora vsak cent primanjkljaja v svoji blagajni plačati iz lastnega žepa, višek pa vzame podjetje, ki za delo na petek in svetek, v gneči, ko se v restavracijo vijejo strnjene kolone ljudi z neštetih avtobusov, zasluži manj kot 700 evrov – je dobila pisni opomin pred odpovedjo službe. Ukrep se je nadrejenim zdel primeren, ker se natakarica ni vedla v skladu s politiko podjetja Marché do gostov.
Vprašanje je, katerih gostov. Tistih, ki so svoje naročilo plačali, ali »potencialnih« gostov? Podjetje je prekršilo sveto pravilo gostinstva: vsi gostje so enaki. S tem, ko je kaznovalo natakarico – je nagradilo razgrajače, ker bodo mogoče nekoč v prihodnosti njihovi gostje, ki bodo jedli in pili naročeno in plačano. Pripisalo jim je, da so pomembnejši od vseh drugih sedanjih gostov. Vzgojni nauk učiteljice, ki ga otrokom mogoče ni posredovala z besedami, ampak, kar je veliko bolj učinkovito, z lastnim zgledom, pa je: bodite sebični, nesramni in škodoželjni. Še bolj nazorno: pojdite v hotel, izberite si sobe, nikogar ne sprašujte, ali se to sme in spodobi, skačite po posteljah, glejte televizijo, razmečite smeti, potem pa, namesto da bi plačali, napišite pritožbo in zahtevajte, da odpustijo sobarico.
Na nekem kalifornijskem spletnem portalu za gostince se je razvnela polemika, ali je človek, ki pride v gostinski lokal, gost ali stranka. Na eni strani so bili tisti, ki strežejo s prtički iz damasta in srebrnim priborom, gost pa je kralj, za katerega samozatajevalno garajo kuharji in natakarji z nasmehom na obrazu, drugim pa se ne zdi nič narobe, če je »stranka«. Gost je človek, ki ga gostoljubno povabimo k sebi domov, ga pogostimo z najboljšim in mu tega seveda ne zaračunamo.
Razprodaja dostojanstva
Podjetje je prekršilo sveto pravilo gostinstva: vsi gostje so enaki.
Objavljeno
12. julij 2015 18.10
ace_gostinci
