Razprodaja in glavobol

Vsota je velika, še zdaleč pa ne dokončna. Ob sestavi bilanc za lani, ki jih podjetja pravkar zaključujejo, in revizijah početja v preteklosti, zdaj številnim lastnikom – pa ne samo bankrotiranim finančnim holdingom, ampak tudi drugim – postaja jasno, da si lastništva zaradi nakopičenih dolgov ne morejo več privoščiti, zato so prisiljeni prodajati.

Dodatno jim za vrat dihajo banke, ki zahtevajo vračilo kreditov, in to z obrestmi. Za lastnike v finančni stiski je torej napočil čas za obračun, hkrati pa se odpirajo nova področja tveganja. Eno takšnih je, ali bodo dovolj trezno razmislili, kaj je v času krize pametno prodati takoj in kaj še obdržati, da ne bi bil izkupiček zaradi ihtavosti premajhen, posledice za podjetja in zaposlene pa hude. Pa tudi zainteresiranih kupcev ni na pretek.

Vroča razprava o tem, kdo je lahko primeren kupec, začinjena s polemikami o nacionalnem interesu, se je že začela – z Mercatorjem in napovedano prodajo dobre polovice lastništva. Ko je za nakup izrazil interes hrvaški Agrokor, smo vsi poskočili. Upravičeno? Morda. Toda bolj kot vsa sumničenja o poštenih namenih Ivice Todorića, lastnika Agrokorja, bode v oči dejstvo, da vsaj do zdaj za nakup Mercatorja ni pokazal zanimanja noben trgovec iz Evropske unije, ki ga pri nas še ni, recimo francoski Carrefour ali britanski Tesco. Da se evropski trgovci zanimajo za nakup trgovskih verig v tej regiji, kaže popolnoma sveža napoved belgijskega Delhaize, ki namerava kupiti trgovine Maxi srbskega tajkuna Miroslava Miškovića. Zakaj torej Delhaize ne razmišlja o Mercatorju? Je cena previsoka ali Belgijci ocenjujejo, da prodajni nameni niso popolnoma resni, namreč, da še nismo čisto prepričani, ali bi ali sploh ne bi prodali?

Prav to vprašanje, kako prodajamo, z resničnimi nameni ali s figo v žepu, sporoča potencialnim kupcem resnost prodajnih namenov. Za zdaj so previdni, tudi zato, ker nekateri primeri iz preteklosti ne kažejo dobre slike. Denimo primer prodaje NLB belgijski banki KBC. Tej ni uspelo pridobiti vsaj polovičnega deleža NLB, ker se država kot lastnica ne more in ne more odločiti. Zgled ni dober, je pa poučen. Tudi gospodarske krize še ni konec, zato so kupci previdni. To pa je za lastnike naših podjetij, ki se jih želijo znebiti, pa naj gre za prezadolžene finančne holdinge, banke ali dediče premoženja iz spodletelih tajkunskih prevzemov, zelo moreča napoved. Zaradi velike razprodajne ponudbe bodo iztržili precej manj, kot so sami plačali v zlatih letih konjunkture in nebrzdanega pohlepa. Izguba bo tako dvojna – izgubljena podjetja in finančni minus.

Na vidiku pa niso samo prodaje podjetij, ampak tudi zaseženih nepremičnin (primer: samo Hypo Leasing jih ima za približno dve milijardi evrov). Pred nami je torej leto razprodaj in s tem ponovna prerazporeditev premoženja. V čigavo korist? Sosedov Avstrijcev, ki imajo morda tiho rezervacijo pri, denimo, nepremičninah v lasti avstrijskega Hypo Leasinga? Ali pa morda špekulantov različnega izvora? Brez možnosti za dober plen niso niti novi domači tajkuni, ki bi zdaj, ko so cene nizke, zavohali pravo priložnost, da se odliti denar na skrite ciprske, liechtensteinske in druge račune počasi vrne domov. Verjetno bo slika jasnejša konec leta. Tudi o tem, koga bo zaradi prodaj najbolj bolela glava.