Razsvetljeni brezposelni

Šola ni brezplačna, kot morda kdo misli. Nekaj plačamo iz svojega in zelo veliko iz državnega žepa. Kljub temu kot družba včasih ravnamo, kot da je vse zastonj. Naša pričakovanja so zelo velika. Tako zelo velika, da govorimo o pravici do brezplačnega študija vse do doktorata, in menimo, da bi to moralo veljati tudi za drugi študij, potem ko smo eno diplomo že dobili.

Mogoče bi bilo prav, da na glas povemo, koliko stane izobraževanje. Potem se bomo tudi lažje dogovorili, kdo vse naj nosi to breme. Ko obrtniki menijo, da mora to storiti država, ko gospodarstveniki pričakujejo že usposobljene delavce in ko politiki pravijo, da mora šola ustvarjati razmišljujoče in razsvetljene državljane, je čas, da se zavemo, da je to strošek vseh nas. In da si ga moramo znati ustrezno razdeliti. Tudi prihodnost tistih, ki nimajo otrok, temelji na prihodnji generaciji zaposlenih.

Lepo je vedeti, da je leta 2013 višje- ali visokošolsko izobrazbo imelo že 40 odstotkov prebivalcev, starih od 30 do 34 let; in da smo v Sloveniji tako že zelo zgodaj dosegli enega od ciljev evropske razvojne strategije do leta 2020. Sprejeli smo konsenz, da hočemo biti družba znanja. Zgradili smo širok, vključujoč sistem izobraževanja, ki daje priložnost vsem. Zdaj moramo zgraditi še široko in vključujočo strategijo zaposlovanja. Šolska pot se mora končati s službo. Mladih ne smemo pustiti na cedilu. Vlaganje v zaposlene in otroke je vedno dobra odločitev. Sicer bomo imeli razsvetljene državljane, ki ne bodo mogli plačevati položnic, kaj šele davkov. Mlade lahko umaknemo s cest v učilnice, ampak prej ali slej se bodo pojavili na njih. Če ne prej, po tridesetem.