Rebus v Italiji

Za oblikovanje nove vlade bo potrebne veliko veliko domišljije.

Objavljeno
05. marec 2018 16.39
ITALY-ELECTION/PARTY HEADQUARTERS
Saša Vidmajer
Saša Vidmajer

Mogoče so si Italijani v nedeljo oddahnili, končala se je najbolj mizerna in bizarna volilna kampanja. Obvladoval jo je Silvio Berlusconi, replikant samega sebe, in njegova različica desnih zaveznikov iz leta 1994, vendar so tokrat znane temnine fašizma bolj razvidne, podton neofašistične desnice ni več tih. Toda po prazni volilni tekmi, postregla je s številnimi praznimi obljubami in sladkimi lažmi, in po dolgi volilni noči, 5. marec, kakor je bilo pričakovati, ni prinesel kakega olajšanja. Ostaja velika enigma, kako sploh sestaviti prihodnjo italijansko vlado.

Nobena politična sila ni dobila absolutne večine, zbrala 40 odstotkov, a če seštejemo populiste, ekstremiste in ksenofobe, imajo skupaj več kot polovico vseh glasov; večino je dobila trda desnica in protipriseljenske, evroskeptične stranke, abstinenca je bila visoka in volilna udeležba najnižja v vsej povojni zgodovini. Izid je močan udarec za politični establišment, to med drugim Italijo odmika od Evrope. Čeprav najšibkejša med veliki gospodarstvi evroobmočja je Italija za EU strateška država – in vendar to ni.

V poslanski zbornici in senatu ima desnosredinska koalicija največ sedežev, a kljub temu bistveno premalo, hkrati Vitez ni več arbiter, volivci so enainosemdesetletnika poslali v pokoj. Največ glasov v tej povezavi je dobila toksična, nacionalistična Lega, voditelj koalicije je postal Matteo Salvini. Matteo Renzi je doživel še en katastrofalni referendum, njegov 15 mesecev trajajoči poraz je Demokratsko stranko popeljal tja, kjer so se znašli francoski socialisti in sploh večina evropske socialdemokracije. Zmagovalka je ideološko heterogeno Gibanje 5 zvezd Luigija De Maia, na prejšnjih volitvah je v italijansko dvopolnost vneslo tretji politični pol; zdaj se je za protisistemsko, protielitistično stranko izrekel vsak tretji Italijan. Težko jo bo obiti.

Enako težko si je predstavljati, kako bodo – po formalnostih, ki sledijo prvi seji parlamentarnih domov 23. marca – čez tri tedne potekale konzultacije pri predsedniku republike na Kvirinalu; oziroma kako bo Sergio Mattarella iznašel kakšno čisto rešitev in preprečil ponovne volitve.

Nejasen volilni izid, povezan je tudi s kompleksno volilno zakonodajo, ne omogoča, da bi rezultate javnega mnenja pretvorili v hipotezo parlamentarne večine. Številke nedvoumno kažejo, da vlade ni na obzorju. Predsednik bo potreboval veliko politične imaginacije, ta je sicer imanentna italijanski politiki.

Volitve so zatresle Italijo precej bolj, kot je bilo predvidevati, politična krajina je spremenjena, zareza med severom in jugom globoka. Italija je razdeljena na dvoje, sever obvladuje Liga, jug Mezzogiorno, protestno Gibanje 5 zvezd. Ob siceršnjih državnih in nacionalnih šibkostih – Italijani ne vedo več čisto dobro, kdo so, kam gredo – to kaže zgodovinski polom enotnosti italijanske države.