Tiskane izdaje
Slovenija je v svoji kratki zgodovini samostojnosti zamudila že nekaj vlakov, na katere je hotela skočiti in se popeljati v lepšo prihodnost. Zamudila je celo tistega, na katerem je že sedela, pa je v lahkomiselnosti iz njega izstopila in pustila, da se je z njim ekspresno odpeljala naša prehranska varnost.
Po sušah, poplavah in norih skokih cen surovin za živilsko industrijo (mednje sodi seveda tudi nafta) je še bolj očitno, kako zelo so se ušteli »napredni« analitiki in strategi pri nas. Nekaterim je bilo preprosto predolgo dano, da so z neverjetno lahkotnostjo stregli razpršenim interesom posameznikov - in pri tem še sami kaj zaslužili. Danes se nesramežljivo postavljajo v prve vrste borcev za povečanje slovenske prehranske varnosti.
Težave, ki jih pri vsakdanjih poslih na odprtem trgu občutijo naša živilska podjetja, ko niti za takojšnje plačilo ne morejo dobiti nekaterih ključnih surovin, so tako postale stalnica. Dovolj zgovorne so zagate pri preskrbi s sladkorjem, pri katerem smo po nespametni prodaji ormoške Tovarne sladkorja ter ukinitvi lastne pridelave in predelave sladkorne pese postali popolnoma odvisni od uvoza. Ko je lani na evropskem trgu, tudi zaradi špekulacij treh, štirih velikih igralcev na trgu, primanjkovalo sladkorja - natančneje, ni ga bilo za male kupce, kakršni so bili v težavah združeni slovenski -, je bila Slovenija dva meseca brez potrebnih dobav. Podjetja so si ga za vzdrževanje kolikor toliko normalne proizvodnje in neopaženih težav na trgu med seboj izposojala!
Nekaj podobnega se zdaj utegne zgoditi tudi pri mesu. In to kljub temu da veljamo v kmetijstvu za pretežno živinorejsko deželo, v kateri smo še do včeraj imeli dovolj govedi in razmeroma stabilno preskrbo z govejim mesom. Malo manj stabilna preskrba je že nekaj časa v prašičereji, ki je »uspešno« nazadovala. Tudi zaradi neodzivnosti države in njenih institucij na več kot očiten dampinški izvoz sosedov, zaradi katerega se je, ko je bilo čez mejo mesa dovolj, sesuvala domača prireja. Zdaj smo s prirejo prašičev in lastno preskrbo trga dobesedno na psu, kakor je te dni ugotavljal eden večjih slovenskih mesarjev. Za ponoven zagon v panogi pa očitno še ni ne prave volje ne denarja.
Zato je ob najnovejših podražitvah mesa in negotovih nabavah na širšem trgu podoba še naprej črna. Napovedi o zasukih k večji samopreskrbi pa so bolj slikanje gradov v oblakih. Recepta za bolj polne hleve na slovenskih kmetijah in za več zrezkov iz domače prireje še nihče v tej državi ni napisal tako, da bi po njem lahko izdali prava zdravila. A tudi če bi ga napisal, ne bi kaj dosti pomagalo, saj vsakdo v proizvodni verigi vidi le sebe in svoje trenutne koristi. Ko za nekaj centov več v trenutku pade lojalnost do domačega dolgoletnega partnerja v verigi pridelava-predelava-prodaja, največkrat pade tudi lojalnost v obratni smeri, od potrošnika navzdol do kmeta. Krog je sklenjen - in to bistveno drugače kakor v sosednji Avstriji, kjer imata zvestoba in lojalnost domačemu svojo ceno.
