Tiskane izdaje
Ker politika po naravi stvari velja za eno najstarejših obrti sveta, si tudi najbolj načelni politiki ponavadi pustijo vsaj okence za morebitne radikalne spremembe. Nemška kanclerka Angela Merkel pa zdaj po nekaterih poročilih pravi, da
dokler živi, ne bo evrskih obveznic. Dokler bo v berlinski kanclerski palači vladala Frau Nein, lahko voditelji Evropske unije zakopljejo upanje, da bo evropska lokomotiva zastavila svoje bogastvo za razmajane vagone.
To ne pomeni, da se ne bo v evroobmočju v države, ki imajo težave, stekalo več deset, celo sto milijard evrov pomoči tudi in predvsem iz Nemčije. Na rimskem nemško-francosko-italijansko-španskem vrhu so v petek govorili o 130-milijardnih spodbudah gospodarski rasti, kmalu naj bi začel delovati že drugi evropski rešilni sklad, tokrat stalni. Pod kanclerko, ki je kot hči vzhodnonemškega pastorja odrasla v revščini realsocializma, se Nemčija ne bo poslovila od temeljev svoje gospodarske filozofije, ki verjame, da je država, nemška ali katera koli druga, predvsem vrhovni porok gospodarske konkurenčnosti.
Nemčija je drago plačala vsakokrat, ko se je preveč oddaljila od tega načela, zadnjič med gospodarskim zastojem pod kanclerjem Helmutom Kohlom. Državo, ki res nima drugega zgodovinskega ponosa kot gospodarsko uspešnost, je k njenim temeljem vrnil šele socialdemokrat Gerhard Schröder - in reforme plačal s porazom na volitvah.
Berlin Angele Merkel pa zdaj vztrajno ponavlja njegovo lekcijo, da je najprej treba več ustvarjati, preden lahko več zapravljamo. Pri roki imajo tudi nasvete, kako to narediti: poznejše upokojevanje, manj zaščiten in gibljivejši trg delovne sile, sistematičen obračun z dolgoročno brezposelnostjo, dualni šolski sistem, ki vzgaja za delo. Na evropski ravni pa zdaj poleg omejitve zadolževanja in nadzora nad proračuni posameznih držav zahtevajo tudi razširitev skupnega trga, obračun z birokratskimi ovirami za poslovanje, delujoči davčni sistem, učinkovitejša sodni sistem in državno upravo.
Se Nemčija s tem zavzema za Združene države Evrope? Delno morda, čeprav je v sedanjem obdobju ekspanzivne monetarne politike težko poenostavljati ameriško lekcijo boja proti krizi. Res pa ima tudi zvezna oblast na drugi strani Atlantskega oceana velika pooblastila, a so hkrati morale zvezne države in lokalne skupnosti tradicionalno same obračunavati s svojimi dolgovi, če jim jih ustavni amandmaji za uravnoteženi proračun - in omejitve pri zvišanju davkov - sploh dovoljujejo.
Takšnemu razumevanju gospodarske prihodnosti Evrope pa vsaj za zdaj nasprotuje prepričanje, da bi morali za resnično enotnost stare celine poskrbeti za nemoten pretok kapitala po vseh njenih delih, in to s skupnimi varščinami za banke. Zaupaj, a preverjaj, za Ronaldom Reaganom ponavlja Angela Merkel, vsaj dokler bo še nemška kanclerka - do konca življenja pa samo, če bodo njeni recepti pripomogli tudi k ozdravljenju evropskega bolnika.
