Referendum? 
To poznamo!

Ko je grški premier Jorgos Papandreu tako svet kot Grke presenetil z napovedjo referenduma o evropskem reševalnem paketu proti dolžniški krizi, so se poznavalci vprašali, kakšni so njegovi resnični motivi. Če Grčija ne sprejme načrta finančne sanacije, se namreč kažeta kar dva črna scenarija: izpad Grčije iz evrske skupine in velika nevarnost, da se virus prek še bolj zadolžene Italije razširi na celotno evrsko skupino. Premierova poteza je morala biti zelo osebna, saj je menda ni uskladil niti z opozicijo niti s pomembnimi člani lastne stranke. Če je to res, je k že znanemu finančnemu hazardu, ki je sploh sprožil globalno krizo, priključil še politični hazard. Nihče pravzaprav ne ve, kam bo to pripeljalo, vendar je v tej potezi mogoče videti bodisi pogumno bodisi pogubno inovacijo. Papandreu je s to potezo za nekaj časa gotovo zasenčil celo »viteza« Berlusconija.

Interes Evropske unije, da bi nekako finančno »rešili« Grčijo, je izjemen, saj je od sprejetja formule na četrtkovem vrhu EU odvisna usoda mnogih evropskih bank, od njih pa velik del evropskega gospodarstva. Čeprav je grška vlada predsednika vlade danes podprla, so v parlamentu zadeve potekale mnogo bolj viharno. Na sporedu je bil začetek razprave o zaupnici vladi, zahteva jo sam Papandreu. Kot da bi šlo za slovenski scenarij; razlika je v tem, da se grški premier kaže kakor Pahor in Janša v isti osebi.

Opozicija je predsedniku vlade že očitala, da je svoje politične interese postavil pred Grčijo in da z referendumom ljudi izsiljuje, naj glasujejo za dogovor iz Bruslja ali pa bo Grčija morala izstopiti iz evroobmočja. Na prvi pogled je videti, da se Papandreu zavzema za ohranitev evra in za finančno sanacijo, toda jeza, ki jo je sprožil pri evropskih voditeljih, kaže, da mu ne gre zanjo, temveč predvsem za lastno politično korist. Načrt naj bi bil tak: usodo Grkov poriniti nazaj v njihove lastne roke, si tako oprati svoje in se ogniti odgovornosti, ki bi jo moral prevzeti in ki bi jo njegovi nasprotniki lahko obrnili proti njemu. Na ta način bi ljudi z ulic spravil na volišča, opozicijo pa h konstruktivnemu dialogu, ki bi ga v očeh javnosti naredil za rešitelja in zmagovalca.

Premieru je mogoče priznati pogum, kajti verjetnost, da bo Grčijo zapeljal v pogubo, ni majhna. Toda v takšnem hazardu je nekaj nesistematičnega, balkanskega in impulzivnega. V neracionalnosti tveganja je mogoče videti podobnost tudi z ravnanjem nekaterih slovenskih politikov, zato se na primeru Grčije razvija obevropski »pravzorec« samodržcev. To pa ni politična govorica, kakršno bi si želeli govoriti v Bruslju, kajti ideja trajnostnega razvoja tam ni močna le v finančnem smislu, ampak tudi v smislu politične kulture, ki je v Grčiji očitno primanjkuje.

Zato se med komentatorji krepi mnenje, da se mora evro pomakniti v plan B, to je v evroobmočje brez Grčije, in država prepustiti referendumom in posledično finančnemu bankrotu. Toda tudi to je pogumna teza z nemalo elementi hazarda. Finančnemu hazardu se je pridružil
še politični hazard.