Tiskane izdaje
Čisto mogoče je, da bo vodstvo pri pobudah kmalu prevzela opozicija. Čudaška zahteva po referendumu o tem, ali naj bodo arhivi tajnih služb odprti ali ne, že kaže tako. Odprti arhivi tajnih služb so seveda čista norost. V njih so, ali bi vsaj morale biti, varno spravljene skrivnosti države. Kam pa pridemo, če bi lahko vsak, ki ima dovolj časa - in sponzorja, pripravljenega plačevati dolgotrajne raziskave za takšne in drugačne knjige -, brskal po dokumentih, v katerih so zapisana tudi imena sodelavcev tajnih služb? Takšne ideje so popolnoma neodgovorne.
Presenetljivo je arhivsko igro, ki jo vodi demokratska stranka, sprejel Danilo Türk. Tudi predsednikovo dovoljenje, da so lahko javni vsi dokumenti, v katerih se pojavlja njegovo ime, je skrajno neodgovorno. Saj vendar ne gre samo zanj. Popolnoma jasno je, da konec 70. let prejšnjega stoletja kot zelenec ni imel nikakršnega vpliva na kakršnekoli pomembne odločitve, toda morda so v tistih dokumentih tudi imena, za katera se ne sme nikoli izvedeti. Ker se imena sodelavcev tajnih služb pač varujejo. Ni si mogoče predstavljati, da bi izraelski Mosad, ena najbolj razvpitih, a hkrati najbolj uspešnih tajnih služb, kdaj dal na svetlo imena svojih sodelavcev.
Poleg tega je Türkova privolitev v ples, ki mu dirigira Janez Janša, nesprejemljiva še iz enega vzroka. Zakaj neki bi moral vsak funkcionar zanikati vse abotne obtožbe? Takšno igro je sicer že sprejela notranja ministrica Katarina Kresal, ko se je po obtožbah pritlehnega obrekovalskega spletnega portala, da je zaradi »overdosa« kokaina pristala na urgenci, res odpravila v bolnišnico, kjer so opravili preiskave, s katerimi je dokazala, da je »čista«. Nobene potrebe ni, da podobno ravna tudi predsednik. Mogoče ga bo kdaj kdo obtožil, na primer, da je alkoholik. Bo tekel v bolnišnico in zahteval pregled jeter? Kako se streže nedokazanim trditvam, najbolje ve prav Janša. Sodišča imajo obilo dela z njegovimi tožbami na vse strani.
Bilanca referendumske blaznosti je trenutno takšna: enega, aprilskega o malem delu, so že razpisali; o ustavnosti dveh, glede pokojninske reforme in prej omenjenih arhivov, bo odločilo ustavno sodišče; o šestem bloku šoštanjske termoelektrarne hočeta referendum okoljevarstvena organizacija, znana po nasprotovanju plinskim terminalom v Tržaškem zalivu, in del politike; o še kakšnih zadevah, na primer o zdravstveni reformi ali družinskem zakoniku, je mogoče podobno pričakovati, če seveda ne bo kravjih kupčij, ki se že nakazujejo. Torej bi lahko Slovenijo to leto doletelo vsaj šest referendumov.
Verjetno jih ne bo toliko, vendar ni rečeno. Ena od rešitev, kako se izogniti prepogostemu oddajanju glasov - in zmanjšati stroške -, je združevanje več referendumov na en dan, druga je tako imenovani referendumski dan. Če bi uvedli tega, bi nekateri zakoni lahko na uveljavitev ali zavrnitev čakali več mesecev, poleg tega pa bi več referendumov na en dan pomenilo, da večina ljudi, ki bi že prišli na volišča, ne bi natančno vedela, za kaj pri posameznem vprašanju gre, in bi potem pač glasovali, kakor bi. Verjetno glede na naklonjenost do zagovornika.
Ker podobne omejitve veljajo tudi za prvo rešitev, združevanje več referendumov, je še najbolje nekoliko omejiti njihove pobudnike. Seveda mora ostati referendum na zahtevo določenega števila volivcev. Pravzaprav je to edina možnost, ki mora ostati. Najbolj nepotreben pa je gotovo sklic referenduma na zahtevo tridesetih poslancev državnega zbora.
Kaos, kakršen vlada v sedanji poplavi referendumskih pobud, je neproduktiven. Referendum mora biti skrajno sredstvo. Če se skrajno sredstvo uporablja prepogosto, pa se izpridi. To se je v Sloveniji že zgodilo z gladovnimi stavkami, ki so svoj tragikomični vrhunec dosegle poleti 1998, ko se je na Trgu republike pred parlamentom zbrala cela četa gladovalcev, s pojočim majorjem Ladislavom Troho na čelu. Gladovnih stavk nihče več ne jemlje resno. Ljudje z vedno bolj zanemarljivo udeležbo jasno kažejo, da se kaj takšnega lahko zgodi tudi referendumu. Edinemu sredstvu neposredne demokracije.
