Referendumski paradoks

Pahorjeve zaveze, da je Slovenija pripravljena tako rekoč brezpogojno skočiti na francosko-nemški vlak, so brez pomena, če bo vlada pogorela v referendumskem spopadu, ki se z vstopom v kampanjo o zakonu o malem delu uradno začenja danes. Ni še znano, kaj je včeraj odločilo ustavno sodišče o usodi pokojninske reforme, na katero Pahor pogosto in melodramatično veže svojo politično prihodnost. A skopa znamenja izza tesno zaprtih vrat ustanove, ki vedno znova potrjuje, da je nad njo v resnici »le še modro nebo«, vendarle nakazujejo, da deveterica sodnikov vlade ni odrešila muk in da tudi »pokojninski« referendum zagotovo bo.

A če bo tako, lahko sicer nepriljubljeni vladi – in še bolj tistim, ki bodo prišle za njo – nekaj optimizma vzbujajo ankete zadnjih dni, ki kažejo obrat v javnem mnenju. Očitno bi bili državljani pripravljeni podpreti tudi tako nezaslišan ukrep, kot je podaljšanje delovne dobe, če bodo le prepričani, da to zagotavlja Sloveniji vstop v klub najbolj razvitih in s tem tudi bolj optimistično prihodnost.

Tu pa se odgovornost zagovornikov pokojninske in drugih reform šele začne. Državljanom, tudi če je večini zdaj že jasno, da pokojninska reforma ni več stvar izbire, ampak neizbežno dejstvo, je slovenska politika dolžna zelo jasne odgovore. Na primer na vprašanje, kakšna je realna cena za vstop na znameniti nemško-francoski vlak, ki je pravzaprav zaveza Evrope, da bo z radikalnim varčevanjem tekmovala na globalnem trgu. So to zamrznjene plače in pokojnine v prihodnjih petih letih? Ali celo odrekanje investicijam iz državne blagajne? Na drugi strani ni odgovornost sindikatov in opozicije nič manjša – vsaj dokler ne ponudijo resne alternative prihodnosti Slovenije, če bo z reformami odlašala.

Na notranjepolitičnem parketu bodo imeli referendumi bolj otipljive posledice. Koalicija bo morala tesno strniti vrste in napovedi, da Zares dokončno zapušča vlado, so že začasno zamrznjene. Še zlasti, ker bo v kampanji o pokojninski reformi Desus zagotovo na strani nasprotnikov. In ker opozicija, razen SLS, ni pripravljena podpreti niti tistih predlogov, ki bi jih, če bi bila na oblasti, sprejemala sama, čaka koalicijsko trojko zanimiv referendumski paradoks. Prepričati mora državljane, naj glasujejo za reforme – ne zato, ker jih predlaga vlada, ampak kljub temu.