Referendumski slepi tir

Zaradi košarkarske evforije je referendum o zakonu o gradnji drugega tira od Divače do Kopra ostal na stranskem tiru. Slab teden dni pred glasovanjem je povsem nemogoče napovedati razplet, pri tem nam ne pomagajo niti raziskave javnega mnenja. V Delu smo v mesecu dni objavili že drugo anketo o tej temi in dobili smo dva različna preseka slovenske realnosti.

Pred tremi tedni bi anketiranci zakon gladko podprli, v anketi od včeraj bi nasprotniki zakona zmagali. V istem tednu v Dnevnikovi anketi ugotavljajo, da bi bil zakon potrjen na referendumu.

Večni dvomljivci in zagovorniki teorij zarot v tem verjetno iščejo globlja ozadja, medijem pa očitajo opredeljenost in neverodostojnost. A preden se vsi vdamo paranoidni politični pameti, poglejmo, kaj se dogaja okoli zakona o gradnji drugega tira. Natančnejši vpogled v podatke anket nam razkrije, da si velika večina prebivalcev želi novega tira zaradi Luke Koper. Pri vsem drugem pa lahko sledimo precej globokih razlikam, ki se v osnovi cepijo po strankarski politični črti.

Ključno vlogo pri takšnem ali drugačnem razpletu referenduma bo imela zagotovo volilna udeležba. Ankete kažejo, da bi bila lahko ta visoka, vendar nas odgovori sodelujočih v anketi ne bi smeli zavesti. Na vseh dosedanjih referendumih se je pokazalo precej široko neskladje med odgovori in resnično udeležbo. Po tem, ko je v zadnji Delovi anketi skoraj polovica vprašanih odgovorila, da se bodo zagotovo udeležili referenduma, ne bomo preveč zgrešili, če to število zmanjšamo na polovico. Ko so ljudje leta 2014 odločali o arhivih, je bila udeležba komaj desetodstotna, na zadnjem referendumu o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je bila 36-odstotna. Razlika med tema dvema je, da pri prvem podubnikom ni uspelo ustvariti potrebnega ozračja, nabitega s čustvi, da bo zaradi arhivov kaj bolje. Pri drugem je pobudnikom uspelo prebuditi konservativna prepričanja pri temi, ki se dotika tako rekoč vsakega. Zato je pred nami dilema, ali se bodo volivci zaradi drugega tira odzvali podobno čustveno kot na zadnjem referendumu ali bolj brezbrižno, kot na predzadnjem referendumu.

Od tega je bolj ali manj tudi odvisno, ali bo referendum uspel oziroma zakon padel. Nizka volilna udeležba bi odrešila vlado zaradi novih referendumskih pravil, ko mora proti zakonu glasovati 20 odstotkov volilnega telesa ali okoli 340.000 ljudi. Je to za Vilija Kovačiča in SDS stranke iz ozadja dosegljivo? V ciničnih časih, ko ljudje s prezirom gledajo na politiko, je malo verjetno, da bi uspelo vladi prepričati večino ljudi, da pride na volišča in podpre njihov zakon. Še zlasti če upoštevamo dejstvo, ki mu sledimo v anketah, da so podporniki SDS in NSi izrazito bolj angažirani in motivirani oddati svoj glas. 

V zadnjih dneh pred referendumom bo zato pomenljivo opazovati argumente enih in drugih. Vladna stran bo poskušala igrati na karto, da je drugi tir po 20 letih projektiranja treba zgraditi. S tem se strinja velika večina anketiranih. Na drugi strani nasprotniki poudarjajo previsoko ceno projekta in potencialno korupcijo, ker dobro vedo, da je to dejavnik, ki ima izjemno pomembno vlogo pri odločitvi slehernika. In kot kaže, se bo na koncu vsa zgodba zreducirala na politično raven, na merjenje moči med SMC in SDS.