Refleks mojega kraljestva

Premier Pahor, naš Sončni kralj, zagrizeno nasprotuje, da bi Slovenija dobila sodoben, neodvisen nadzor javnih financ. Po zagrizenosti, s katero vztraja pri svojem mnenju, bi pomislili, da ima za svoje nasprotovanje trdne argumente. A jih nima. Poglejmo.

Politiki so, blago rečeno, na splošno nagnjeni k pridobivanju volilne baze z javnim denarjem, s tem pa tudi k ustvarjanju primanjkljajev v državni blagajni. Njihova šibka volja je tudi večni vir kriz.

Krize, še posebno če so zadosti hude, jih sicer začasno spravijo k pameti. Toda z minevanjem časa se vedno znova pojavlja nevarnost, da v lovu na lastne in koristi političnih somišljenikov ali prijateljev pozabijo na dobre sklepe.

V novejšem času se v posameznih državah poskušajo ponovitvi fiskalnih kalvarij vnaprej izogniti. Nemci so, denimo, za prvo silo kar v ustavo zapisali, do kdaj morajo proračunski primanjkljaj znižati v bližino ravnotežja.

Druga mogoča oblika zaščite je neodvisni fiskalni svet. Izjemno uspešno so ga uvedli Švedi, ki jih je huda fiskalna kriza doletela v prvi polovici 90. let.

Pri fiskalnem svetu gre za organ, ki naj bi imel pri proračunski politiki podobno vlogo, kot jo ima pri denarni politiki neodvisna centralna banka oz. svet guvernerjev. Temu primerna sta njegovo oblikovanje in odgovornost. Člane imenuje parlament, ki mu je svet tudi edino odgovoren. Večina članov mora izhajati iz akademske sfere. Taka zasedba zagotavlja, da je razprava o proračunskih zadevah demokratična in kakovostna.

Glavna naloga fiskalnega sveta je, da ostane primanjkljaj v določenih mejah. Fiskalni svet zato vnaprej (ex-ante) ocenjuje, kakšne bodo ob napovedanih gospodarskih gibanjih posledice vsakoletnega predloga proračuna. Če presodi, da zaradi predlaganega proračuna dolgoročno ne bo mogoče ostati znotraj določenih meja primanjkljaja, lahko sprejetje proračuna ustavi in predlaga zmanjšanje izdatkov. Veto lahko odpravi samo parlament z nasprotnim mnenjem, vendar mora zanj glasovati kvalificirana večina poslancev, torej večina vseh, ne le navzočih na parlamentarni seji.

Slovenija se že vse od sredine 90. let ne more pohvaliti z javnofinančno disciplino – da bi torej vlada kot moder gospodar v dobrih časih ustvarjala proračunski presežek, ki bi ga potem lahko uporabila v ekonomsko mršavem obdobju.

Dogajalo se je prav nasprotno. Naši politiki, v vladi in parlamentu, na državno blagajno gledajo kot na samopostrežno trgovino. Predlagajo zakone, ki dolgoročno načenjajo zdravje javnih financ in ožijo manevrski prostor za razvoj. Za vsako ceno želijo nagraditi svoje volivce, somišljenike, prijatelje, za interes celote pa se jim fučka. Če ne gre drugače, izsiljujejo z izstopom iz koalicije ali s čim drugim. Karl Erjavec je le najbolj svež in vnebovpijoč primer.

Sedanja vladna koalicija se je pred volitvami zaklinjala, da bo končala uničujočo prakso. Zavezala se je tudi, da bo ustanovila fiskalni svet, vendar je na svojo obljubo čez noč »pozabila«. Že pripravljen zakon, ki bi organu zagotavljal neodvisen položaj, je potuhnjeno stlačila v koš in napisala novega.

Fiskalni svet, kakršnega smo dobili, je invaliden spaček: ne voli ga parlament, ampak ga imenuje vlada, ki ji je tudi podrejen. Mnenje o proračunu daje potem, ko je ta že sprejet (ex-post). In seveda nima pravice veta.

To je slabo iz več razlogov. Prvič, fiskalni svet daje mnenje k nečemu, kar se je že zgodilo. Ker nima pravice veta, nima nobene dejanske moči. Ker nima vseh potrebnih pristojnosti, ga tudi Bruselj ne jemlje resno, saj tak, kot je, ne more biti jamstvo za zdravo proračunsko politiko onkraj mandata vsakokratne vlade.

Kljub širokemu konsenzu, da bi Slovenija nujno potrebovala neodvisnega nadzornika javnih financ, Pahor, kot rečeno, trmasto vztraja pri sedanji brezzobi instituciji. Predsednik države Danilo Türk mu je že pred časom predlagal, naj o vsem skupaj znova razmisli. Toda premier se ne da – hoče prav tak fiskalni svet, kot je zdaj. Amen.

Ta logika je v temelju zgrešena. Resnično neodvisen fiskalni svet z ustreznimi kompetencami bi lahko vlado obvaroval pred različnimi napakami in ekscesi, od populističnih do strokovnih. Poleg tega bi njegova avtoriteta Sloveniji v Bruslju zagotavljala bolj avtonomen položaj.

Kako, da premier tega ne sprevidi? Moder politik se zaveda, da lahko samo od resnično neodvisnega organa dobi pametna in domišljena, ne pa všečna mnenja. Moder državnik tudi ve, da sta za tako dolgoročne zadeve, kot je proračunska politika, potrebna čim bolj temeljit premislek in čim širše soglasje, ne pa dogovori pod mizo.

Žal je videti, da pri Pahorju deluje predvsem pritlehen drobnolastniški refleks – nihče naj se ne vtika v moje kraljestvo. Če tako ravna po nasvetih kakega ministra, ki se boji za svoj fevd, to samo dodatno potrjuje, da potrebuje neodvisna mnenja s strani.