Reforma trga dela naj bi zmanjšala prepad med zaposlenimi

Vladajoča koalicija se je po nepotrebnih ideoloških razprtijah in polarizaciji, ki jo je sprožila sama, končno lotila pravih nalog v času krize: pospešeno stopa na nepredvidljivo pot strukturnih reform. Minister za delo Andrej Vizjak bo socialnim partnerjem v petek predstavil osnutek reforme trga dela, koalicija pa je ta teden začela politično usklajevati še pokojninsko reformo.

Obe reformi sta, glede na razmere na trgu dela in osiromašenost pokojninske blagajne, nujni. Pokojninsko zahteva vse bolj usodna družbena determinanta za evropsko socialno državo – demografija, reformo trga dela pa narekujeta dva dejavnika, ki sta se razgalila v času ekonomske krize.

Prvi je ta, da se podjetja zaradi dokaj toge zakonodaje in postopkov odpuščanja kadrovsko niso sposobna odzvati na upad ekonomske aktivnosti in poslovanja, kar je že mnoga ogrozilo ali celo potopilo.

Drugi dejavnik je strukturni. Zaradi pragmatičnih političnih in interesnih razlogov so prejšnje oblasti, sindikati in delodajalci – v zameno za ohranitev visoke stopnje zaščitenosti zaposlenih za nedoločen čas – dovolili pretiran razmah pogodb za določen čas in dopustili plaz skoraj nereguliranih in brezpravnih oblik dela – od študentskega in agencijskega do avtorskih in podjemnih pogodb, in to pri tistih vrstah dela, ki ne smejo in ne morejo imeti takšnega normativnega okvira.

To je na trgu ustvarilo dve skupini zaposlenih: dobro zaščitene zaposlene za nedoločen čas, na drugi strani pa vse več predvsem mladih iskalcev prve zaposlitve in brezposelnih, ki jih delodajalci – zaradi težavnega odpuščanja in nižjih stroškov – nočejo zaposliti za nedoločen čas in jih držijo v nekakšnem novodobnem suženjskem odnosu.

Cilj reforme trga dela je most med obema skupinama, ki naj bi prepad med njima vsaj zmanjšal. Predlagani koncept enotne pogodbe za nedoločen čas je blizu danskemu modelu, ki bi po teoriji, kljub nekaterim pomislekom, postopoma verjetno prinesel varen in hkrati fleksibilen trg dela.

Pri tem reformi grozi nekaj predvsem interesnih pasti. K sreči je strankarska blokada reform z referendumom malo verjetna, saj je sedanja opozicija veliko bolj državotvorna, kot je bila v opoziciji sedanja koalicija. Če bo pri vsebini reforme, ki jo bodo šele izbrusila naporna pogajanja s socialnimi partnerji, prevladal interes delodajalcev – te seveda zanimata predvsem lažje odpuščanje in kratkovidno kleščenje stroškov dela –, bodo reformo zaradi precejšnjih posegov v pridobljene pravice ustavili sindikati.

Četudi pragmatičnemu in politično sposobnemu ministru Vizjaku reformo uspe uveljaviti, bo to šele prvi korak, saj sta pred državo še vedno dva izjemna izziva. Veliko večja težava kot rigidnost trga dela je namreč odsotnost dolgoročne kadrovske in izobraževalne politike delodajalcev in države, ki bi bila usmerjena v ustvarjanje družbe znanja in globalno zaposljivih kadrov, kakršni niti ne potrebujejo velike zakonske zaščite. Drugi izziv pa je s tem neločljivo povezana nujna preobrazba industrijske politike v proizvodnjo in storitve s kakovostnimi delovnimi mesti, z visoko dodano vrednostjo.