Relativnost napredka

Starosta novinarjev, kot smo kolega dražili med čakanjem na izjavo po torkovi seji meddržavne komisije za Nek, se je na udobnih foteljih sprejemnice krške jedrske elektrarne spominjal preteklih srečanj komisije: »Sprva so potekala vsakih nekaj mesecev.«

Po pravilniku o komisiji iz leta 2003 bi se imenovani člani obeh držav morali o nerešenih jedrskih vprašanjih med Slovenijo in Hrvaško uradno pogajati najmanj enkrat na leto. V zadnjih devetih letih so se, skupaj z 11. sejo v torek, le trikrat. Tolikokrat kot zgolj leta 2003. Ni čudno, da so odprte jedrske teme danes še vedno enake kot pred poldrugim desetletjem. In tudi zato sva bila s starostjo novinarstva prepričana, da niti torek ne bo prinesel napredka.

Politika, komisija je izrazito političen organ, je menila drugače. »Danes je bil dosežen pomemben napredek,« se je pohvalil slovenski minister za infrastrukturo Peter Gašperšič. Z njegovega zornega kota morda res – v dveh letih in pol od zadnjega sestanka komisije in po dveh zamenjavah hrvaške vlade je južno od Sotle končno našel sogovornika, ki se je o usodi nizko in srednje radioaktivnih odpadkov (NSRAO) iz jedrske elektrarne sploh pripravljen pogovarjati.

A z vidika iskanja rešitve za NSRAO – čeprav je Hrvaška v torek tudi uradno povedala svoje že leta 2004 v Delu objavljeno mnenje, da je sodelovanje pri slovenskem odlagališču v tej obliki ne zanima – napredka ni bilo. In ga niti ni moglo biti, saj je bilo v preteklosti v obeh državah izkazane premalo volje za razrešitev težave.

Slovenija je lokacijo za odlagališče svoje polovice NSRAO iz Neka, kamor bi pozneje lahko pospravila tudi hrvaške odpadke, sprejela že leta 2009, graditi pa ga bo začela leta 2018 ali 2019. A računsko sodišče je že leta 2011 zapisalo, da slovenska vlada ni bila učinkovita, ker po izboru lokacije ni začela pogajanj za sklenitev dogovora s Hrvati o skupnem odlaganju. To bi pol milijarde evrov vreden projekt z vidika Slovenije pocenilo za najmanj tretjino.

Z iskanjem rešitve, ne zgolj skupne, se v preteklosti ni mudilo niti hrvaški politiki. Ta razlaga, da bo odpadke do leta 2058 in gradnje trajnega odlagališča verjetno začasno skladiščila v vojnem skladišču Čerkezovac v občini Dvor na Uni, čeprav gre za zdaj predvsem za njeno željo.

Ravno to dejstvo Sloveniji še daje upanje za strokovno in finančno racionalno skupno odlaganje. A pri tem bo morala biti precej bolj aktivna in spretna v pogajanjih. Hrvati ne skrivajo, da je slovenski model zanje predrag predvsem zato, ker šest desetin stroškov odpade na rente posavskim občinam in ker bi po zdaj predvidenem scenariju svoje milijone vlagali le v slovenske gradbince.

Gašperšič je lahko zadovoljen, da je v Zagrebu končno našel sogovornika. A trdo delo do resničnega napredka ga šele čaka.