Reševanje schengna

V nekoč opevani Evropi brez meja spet dobivamo strožji nadzor na nacionalnih mejah med članicami EU. V skoraj brezizhodnem položaju, ko na obzorju ni evropske rešitve, ki bi vključevala vse dejavnike (humanost, varnost in solidarnost), se mora vsaka država v bitki s posledicami množičnega pritoka beguncev iz Turčije v Grčijo znajti po svoje.

Tako kot je bila prirojena napaka evra, da ni imel trdnih temeljev, je bil schengen, velika pridobitev evropskega združevanja, vzpostavljen brez zadostnega zavarovanja zunanje meje. Sistem je deloval, dokler begunci kot posledic katastrof v sosedstvu, niso prišli na vrata. EU nima (kon)federalnih struktur, ki bi lahko ukrepale v takih krizah. Slovenska bodeča žica je zgolj simptom evropske nemoči.

Tak sistem je navznoter seveda krhek. Če rešitve ne bo hitro, bo schengna iz tedna v teden manj. Zadnje upanje je še vedno Turčija in Unija je za njeno večjo voljnost pri zaviranju begunskega toka pripravljena plačati milijarde. Od Grčije, nekakšne schengenske eksklave na jugu Balkana, se že tako ne more pričakovati veliko. Ne sprejme niti evropske pomoči za nadzor morja. EU bi v navezi s Turčijo lahko uporabila model Španije, ki v sodelovanju z Marokom odvrača prebežnike iz Afrike. Ti postopki ne bodo prijetni. Unija bo morala pretehtati, ali je gradnja trdnjave Evropa v navezi z Erdoğanom in puščanje nesrečnikov pred vrati manjša škoda kot razpadanje schengenskega sistema, ker se članice ne morejo uskladiti o skupnih ukrepih in ker je begunski tok drugače neobvladljiv.

Trdi prijemi že tako postajajo vse očitnejši. To ni le bodeča žica, ampak tudi zaostrovanje azilne politike v članicah na čelu z Nemčijo, pospešeno vračanje ekonomskih migrantov domov, nenačelno pogojevanje pomoči Afriki z njihovo kooperativnostjo pri reševanju begunske krize.

Reševanje schengna bo madež na podobi Nobelove nagrajenke za mir.