Tiskane izdaje
Napoved ameriškega predsednika Obame, da bo resno vzel Putinov predlog za vzpostavitev mednarodnega nadzora nad sirskim kemičnim orožjem, je na obletnico 11. septembra čez noč umirila napete priprave na vojno za Sirijo. Po treh povsem spodletelih »intervencijskih vojnah«, ki so v minulih dvanajstih letih krepko destabilizirale svet, je predah tik pred novo vojno videti dobrodošel. Razumeti ga je mogoče celo kot kanček razuma v vse hujši svetovni zmedi, ki bi jo ameriško solistično raketiranje sirskega soda smodnika, v katerem se skrivajo vsi najbolj eksplozivni krizni problemi sveta, lahko povečalo do neobvladljivosti.
Koliko so za utišanje »vojnih bobnov« zaslužni republikanski jastrebi, ki v ameriškem kongresu prvega temnopoltega predsednika ZDA raje kljuvajo tako, da nalašč nočejo zasaditi krempljev v državo, ki bi jo ta rad napadel, koliko pa gre za ameriško »vojaško utrujenost«, bo najbrž še nekaj časa uganka. Že zdaj pa je jasno, da so se z Obamovo privolitvijo v Putinov predlog čez noč povečale ruske možnosti za vrnitev na mednarodni oder, z njo pa tudi možnosti, da varnostni svet po vseh blokadah končo dobi nazaj vsaj nekaj tiste »teže«, ki bi jo Združeni narodi morali imeti. Če na svetu namreč še obstaja tisto, čemur smo včasih rekli mednarodni pravni red, se kaznovanje države, v kateri je bilo s kršenjem vseh konvencij uporabljeno kemično orožje, nikakor ne more in tudi ne sem zgoditi mimo njih.
Predah bo dobro del tudi Evropski uniji, ki je bila konec prejšnjega tedna v Vilniusu, tem »kraju nesrečnega imena«, znova tik pred tem, da se razkolje tako, kot se je pred Bushevim napadom na Irak. K temu je s svojo cik-cak politiko prispevala tudi kanclerka Merklova, ki se je že med vrhom G20 ves čas delala, kot da ji je ogromno do enotnega stališča osemindvajseterice, sama pa je predvolilno delala piruete med strinjanjem z Obamovim napadom in njegovo zavrnitvijo. ZDA so tudi zato že sestavljale seznam, na katerem so bile evropske države spet označene z »zvezdicami« in po Bushevo razvrščene na zaveznice prvega in drugega reda.
Čeprav so se evropski ministri v Vilniusu na koncu izmazali z enotnim stališčem, da je treba počakati na ugotovitve inšpektorjev ZN, sta Putinov predlog in Obamovo načelno strinjanje zdaj tudi njim padla v naročje kot naročena. Spet bodo lahko, čeprav se je EU ob vprašanju napada na Asada razklala na vsaj tri tabore, pleteničili o pomenu »skupne zunanje politike«. Ki je ni. Še takrat ne, ko bi se bilo treba dogovoriti, kaj šele, ko bi bilo treba dogovorjeno uresničiti. Sirija je dokaz. Da smo imeli prav, ker se nismo brezglavo zaleteli s takojšnjo podporo ameriškim stališčem, se bodo lahko hvalili tudi na slovenskem zunanjem ministrstvu, kjer od sramotnega podpisa prve vilniuške deklaraciji praktično ne morejo več zgrešiti. Naša zunanja politika je namreč za javnost - ali pa mimo nje, kajti kdo pa vas kdaj kaj vpraša? - od takrat naprej praviloma vedno taka, »kot jo bo sprejela EU«. Torej nikakršna. Ali točno taka, kot so vse zgoraj naštete rešitve, ob katerih si je Zahod lahko vsaj začasno oddahnil, za Sirce.
