Resnice in laži

Bolj malo se spreminjamo, vsaj na bistveno bolje se svet noče zavrteti, najsi uporab­ljamo še tako močne medijske besede in nespoštljivo grajamo drug drugega, se kar ponižujoče zmerjamo – menda v imenu bolj demokratične demokracije in boljšega sobivanja. Slepi smo in slepe se bomo vedno delali, tudi s človeško gluhoto ni nič drugače. Zato, ker je laže poslušati poenostavljene univerzalne laži kot pa priznavati pluralne resnice.

Pred kratkim so mi v lizbonski Casa dos Bicos, Fundaciji Joséja Saramaga, vljudno pomolili v roke brošuro z govoroma, s katerima je ob podelitvi Nobelove nagrade decembra 1998 nastopil pokojni portugalski pisatelj José Saramago. Marsikaj v drobni knjižici, ki jo podarijo vsakemu obiskovalcu, zveni, kot da bi bilo napisano danes in namenjeno nam, ki smo tukaj in zdaj. Temu se niti ne gre čuditi, kajti od podelitve prestižne nagrade Portugalcu je minilo komaj malce več kot poldrugo desetletje. Družbene opazke književnika, ki se je poslovil pred petimi leti, zvenijo aktualno, približki idea­lom so pač splošni in v vseh časih oddaljeni, večinoma bolj in redkeje manj.

José Saramago je v svojem slavnostnem govoru – v letu, ko je dobil nagrado, je bila splošna deklaracija človekovih pravic stara petdeset let, zdaj jih ima še sedemnajst več – med drugim kritično dejal: »Očitno je, da v pol stoletja vlade niso moralno naredile za človekove pravice vsega, kar bi lahko. Nepravičnosti je čedalje več, tudi neenakost je vse hujša, revščina se širi. Naše shizofreno človeštvo, ki je sposobno poslati instrumente na kakšen planet, da bi analizirali sestavo tamkajšnjih skal, z brezbrižnostjo beleži, koliko milijonov ljudi umre zaradi stradanja. Odpraviti se na Mars se zdi laže kot iti do soseda. Nihče ne opravlja svojih dolžnosti. Vlade jih ne opravljajo, ker ne znajo, tega niso sposobne, ker nočejo ali pa ker jim tega ne dovolijo tisti, ki dejansko vladajo svetu: multinacionalke ali večcelinska podjetja, katerih moč – absolutno nedemokratična – je v tem, da malone izničijo še vse tisto, kar je preostalo od idealov demokracije. Tudi mi državljani ne opravljamo svojih dolžnosti. Razmišljajmo o tem, da človekove pravice ne bodo obstajale, vse dokler ne bo simetrije z dolžnostmi, ki so povezane z njimi. Ni mogoče pričakovati, da bodo za to v naslednjih petdesetih letih poskrbele vlade. Zatorej spregovorimo mi, navadni ljudje. S toliko vehemence, kot zahtevamo svoje pravice, bodimo odgovorni tudi do svojih dolžnosti. Morda bi se svet lahko zavrtel malce bolje.«

O pokojnem portugalskem književniku in njegovih literarnih opažanjih – kako univerzalne laži izpodrivajo pluralne resnice, kako mogočno človeštvo vsak dan znova rani človekovo dostojanstvo, pa še o tem, kako človek neha spoštovati sebe v trenutku, ko izgubi spoštovanje do sočloveka – je mogoče razmišljati tudi ob sodobnih (medijskih) narekih. Nenehno in počasi se samopoškodujemo in si prizadejamo notranje rane, medtem ko svet z brezumno simpatijo ali pa s strastnim prezirom odločno poenostavljeno cepimo: na levega in desnega, moralnega in nemoralnega, starega in mladega, na krive in nedolžne, solidarne in egoiste, na denar in človekove pravice, na sever in jug, na mi in oni, na skorumpirano oblast in nepokvarjenega malega človeka, na odstotek demonov in 99 odstotkov angelov, na Grke in Nemčijo, na ljudi, ki nosijo kravato, in na tiste, ki je ne ... V množični družbeni obsedenosti z etiketami, slogom, močnimi besedami in drugim balastom se nam izmikajo prave vsebine in dejstva od točke do točke, jasni vpogledi, tudi pošteno oziranje vase ter številni glasovi, ki bi jih bilo vredno poslušati, a jih preglasi vsesplošno kričanje.

Nemara je res od nekdaj tako – če se polastimo literarne metaforike Joséja Samaraga, ki se je, med drugim, podpisal pod Esej o slepoti –, da v preprostem svetu slepci zmerjamo slepce, kako da nič ne vidijo. V manj preprostem svetu se slepci zavedajo, kako docela v resnici ne vidi nihče.