Revolucionar Juncker

Evropska komisija naj bi postala institucija, ki se bo ukvarjala s ključnimi vprašanji za prihodnost Evrope.

Objavljeno
11. september 2014 22.17
Belgium EU Commission
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Ko je Jean-Claude Juncker pred časnikarji predstavljal sestavo nove evropske komisije, so bili njegovi načrti videti kot povsem samoumevni. Bogate izkušnje na evropskem odru, temeljito poznavanje načina delovanja institucij EU in izostren čut za pričakovanja članic so 59-letnemu Luksemburžanu omogočili, da je pripravil prepričljiv načrt za nov zagon komisiji.

Na romantične čase, ko je komisijo vodil Jacques Delors in ko so bili narejeni veliki koraki naprej, ostajajo le spomini. EU je postala velika družina z 28 članicami in njihova pripravljenost, da bi se moč še naprej selila v »Bruselj«, je izpuhtela. Juncker je – v primerjavi z Joséjem Manuelom Barrosom, ki je imel skoraj vsak dan kak »zgodovinski« govor z veliko patosa – bolj redkobeseden. Ni se zatekal k frazam o več Evrope in poglabljanju Unije. Uspešno izvajanje projektov bo hitreje privedlo do tega cilja kot prazna retorika.

Njegova komisija je zasnovana premišljeno in je uravnovešena. Med podpredsedniki prevladujejo politično izkušeni predstavniki manjših članic. Komisarji iz velikih imajo konkretna področja, na katerih bodo morali sodelovati s podpredsedniki. Konflikti bodo neizogibni. Francoski komisar Pierre Moscovici bo moral tako prisluhniti želji iz Pariza po mehčanju proračunskih zahtev kot tudi vztrajati pri spoštovanju maastrichtskih pravil. Nad sabo bo imel dva podpredsednika, Latvijca in Finca, ki sodita k severnim javnofinančnim jastrebom.

Nemški komisar Günther Oettinger bo oral ledino na bolj obrobnem digitalnem področju. Juncker je vsaj posredno sporočil: Nemčija ima velik vpliv v EU in nesmotrno bi bilo, če bi bila moč Berlina jasno izražena še v strukturi komisije. Tudi z bančnim lobijem povezani Britanec Jonathan Hill je dobil področje (finančne storitve), ki je v neposrednem interesu Londona in njegovega Cityja. Toda: obkrožen s vplivnimi kolegi ne bo imel veliko manevrskega prostora. Komisarji v bruseljski palači Berlaymont so »brez potnega lista«, namesto nacionalnih interesov morajo izpolnjevati cilje EU.

Najbolj daljnosežna je Junckerjeva želja, da evropsko komisiji odreši statusa birokratske trdnjave. Ukvarjali naj bi se predvsem z velikimi stvarmi, pri manjših naj bi bili bolj zadržani. Juncker noče biti ujetnik sedanjega sistema, v katerem uradniški vrh evrokracije narekuje hitrost. Namesto množice dosjejev in komisarjev, ki za vsako ceno branijo svoje področje, hoče narediti odločanje bolj pregledno, timsko in bliže prebivalcem.

Izzivi, pred katerimi je stara celina, so dramatični: Ukrajina, preskrba z energijo, krhko gospodarsko okrevanje, priseljenski pritisk, nezaupanje v Unijo ... Evropska komisija naj ne bi bila več razumljena kot odtujena bruseljska birokracija, ampak kot institucija, ki se bo ukvarjala s ključnimi vprašanji za prihodnost Evrope. Junckerjev načrt je drzen, pravzaprav revolucionaren glede na vlogo evropske komisije v zadnjih letih. Ker bi se z uresničitvijo njegovega načrta oblikovanja nekakšne vlade EU oslabila vloga vodilnih članic, se mu bodo prej ali slej postavile po robu.