Tiskane izdaje
Kaj neki smo zagrešili Slovenci, majhni, obrobni, ponižni, pobožni, od nekdaj grešni, sami vase zaprti in v kot stisnjeni, da nas za vatikanskim obzidjem, v tistem delu Rima, ki mu rečejo »onkraj Tibere«, gledajo tako postrani in zviška, kot da ne bi imeli v svoji kulturni zakladnici Brižinskih spomenikov in bi nas bilo treba šele pokristjaniti? Disciplinirati, zmeraj sproti vsaj toliko kaznovati, da bi se vsak dan posebej zavedeli svoje majhnosti in obrobnosti tam nekje na skrajnem obzorju velikega rimskega imperija.
Katoliška Cerkev je klon, natančna in verna podoba rimskega imperija. Tako sta določila že Karel Veliki in njegov prijatelj Leon III., ki sta drug drugega naredila za močna in velika. Zasadila sta krščanske korenine velike Evrope, o njih je beseda še danes v razpravah o evropski ustavi. Če teh dveh ne bi bilo, ki sta bila botra velike Evrope in vesoljne Cerkve, tudi Brižinskih spomenikov ne bi imeli.
Vprašanja kar vrejo na dan, odgovorov pa od nikoder. Pa bi se spodobilo, da bi nam dali tudi kakšen odgovor. Odgovarjati z molkom ali z mimogrede navrženo razlago, da nikomur nič mar, kako se odloča rimski imperij, ker zanj pač veljajo drugi in drugačni zakoni, se zdi v enaindvajsetem stoletju že malo čudno. Ali pa je rimski imperij res še vedno tako mogočen in močan?
Kaj smo zagrešili Slovenci, da so našega predsednika vlade pustili pred vrati, ko bi se moral srečati s papežem? Zgodilo se je že pred nekaj leti, pa še opaziti nismo hoteli, pod preprogo smo potisnili tisto sramoto. Za trenutek smo hoteli skoraj verjeti, da bi lahko bila vzrok podobica s sliko motorista, ki so jo naokoli pošiljali slovenski gorečneži. Čisto vseeno je, kako se je pisal in kakšne barve je bil premier, pred vrati je takrat ostala Slovenija.
Kaj neki je zagrešil odstavljeni ljubljanski nadškof, da smo zaradi njega na čudno simboličen način zdaj na križ pribiti pravzaprav kar vsi Slovenci? Sodeč po ostrini kazni, ki ga je doletela, je bil greh grozen, v nebo vpijoč. Kaj veliko hujšega je moralo biti od tistega, o čemer ugibamo.
Seveda, tudi o kazni v resnici ne vemo, ali je res takšna, o kakršni govorimo. Uradni Vatikan tehtno pove, da nima kaj povedati. Kongregacija za škofe, ki naj bi bila v tem primeru razsodnik, ne črhne besede. V Ljubljani sploh nihče o ničemer nič ne ve. Ne škofija, še nunciatura ne, kjer vedno vse vedo in kjer sestavljajo kadrovske sezname. Škofija in nunciatura sta seveda del rimskega imperija, narobe bi bilo pomešati strani v zgodbi.
Da se nam dogajajo čudne stvari, ko se rimski imperij odloča o kaznih, najbrž niso krivi samo neznani obrazi ljudi izza obzidja, ki so kdaj kaj slišali o Sloveniji ali morda tam celo kdaj bili. Naj se še tako sprenevedamo – in v tej zgodbi je sprenevedanje pač temeljni element –, je jasno, da bi nas brez prišepetavanja poštenih, pobožnih, narodu predanih mož iz domačih logov in klenih mož slovenskih korenin za obzidjem rimski imperij obravnaval bolj prizanesljivo.
