Tiskane izdaje
V trgovini ob izhodu iz kairskega egiptovskega nacionalnega muzeja, pred katerim so bili pred natančno dvema letoma najbolj krvavi spopadi med protestniki in režimskimi varnostnimi silami, so že mesec dni po padcu Hosnija Mubaraka začeli prodajati spomin(k)e z revolucionarnimi motivi. Revolucija je hitro postala pokvarljivo trgovsko blago.
»Vsebino« egiptovske ljudske vstaje so najprej zasedli ostareli Mubarakovi generali, očetje vojaškega udara. Po demokratičnih volitvah so tako rekoč absolutno oblast v državi z uvoženimi demokratičnimi sredstvi prevzele nedemokratične sile: Muslimanska bratovščina in njeni islamistični sateliti, katerih test očetovstva bi gotovo pokazal proti Riadu ali Dohi. Tja, kjer domujejo ugrabitelji »arabske pomladi«.
Novi egiptovski predsednik Mohamed Mursi, proti kateremu v Kairu, Suezu, Port Saidu, Ismailiji in Aleksandriji že sedmi dan potekajo srditi protesti, je kmalu po prevzemu oblasti pokazal svoj pravi, avtokratski obraz. Politično leporečje, s katerim (si) je zagotavljal nemoteno finančno in vojaško pomoč Združenih držav ter poskrbel za dodatno posojilo Mednarodnega finančnega sklada ter z njim za vsaj nekaj mesecev kupil navidezni socialni mir, je hitro zamenjal za realno politiko.
Z vodilnimi generali se je Mursi po vojaškem fiasku na Sinaju lansko poletje dogovoril o »častni upokojitvi«. Generali so obdržali vse ekonomske privilegije, Mursi pa je z novimi predsedniškimi dekreti in izsiljeno ustavo, v katero se je udobno ugnezdilo šeriatsko pravo, poskrbel, da se je egiptovska politična tranzicija iz diktature v demokratično družbo končala s trdnim pristankom v političnem islamu in njegovi absolutistični vladavini. Na protestnike v mestih ob Sueškem prekopu, kjer je v predhodnikovem slogu razglasil izredne razmere, je Mursi poslal tanke. Policisti na jezne množice, ki so jim najprej generali, potem pa še islamisti sredi belega dne iz rok ukradli krvavo priborjeno svobodo, streljajo s pravimi naboji. Ljudje umirajo. Borci za svobodo s kairskega trga Tahrir so postali glavna tarča novega totalitarnega režima, ki jih »svobodni svet« ni ne zaščitil ne dovolj podprl. Enako velja za egiptovske ženske, nad katerimi se - množično! - izvaja sistematizirano gnusno nasilje. Več tisoč aktivistov je bilo vrženih v ječo. Sodilo jim je vojaško sodišče. Obdobje sorazmerne novinarske svobode se je klavrno končalo.
Druga obletnica protestov, ki so pretresli svet in množicam ponižanih in razžaljenih po vsem svetu prinesli upanje, da se je vendarle mogoče zoperstaviti na videz neuničljivim totalitarnim režimom, ne prinaša dobrih novic. Nasprotno. Mohamed Mursi je politično precej močnejši, kot je bil v zadnjih tednih svoje vladavine Hosni Mubarak. Mursija, ki je taktično osamil sekularno opozicijo, podpira celoten (velikanski) ustroj Muslimanske bratovščine, ki je po velikem delu arabskega sveta skoraj osemdeset let čakala na svojo »zgodovinsko priložnost«. Zdaj ko je priložnost tu, je bratje tudi za ceno številnih življenj ne bodo kar tako izpustili iz rok.
