Roke ali ramena?

Da bo popolnoma jasno: za posle z Merkurjem, Infond Holdingom, Center naložbami, Probanko, Univitom in še kom je Perutnina Ptuj izgubila vsaj 43 milijonov evrov suhega denarja. Tistega, ki so ga kupci na blagajnah odšteli za meso in izdelke Perutnine.

»Finančne akvizicije« je izvedla štiričlanska uprava pod vodstvom Romana Glaserja in se v tistem času z njimi postavljala. Nakupi so se v nekaj letih zdrobili v prah. Glaser (in drugi), ki je z njimi pomagal Binetu Kordežu kupovati Merkur, Bošku Šrotu Pivovarno Laško ... se je torej bil narobe odločil. Ni mogel vedeti, da bodo posli propadli. A to ga ne rešuje odgovornosti zanje: zapravil je denar lastnikov Perutnine in posledično je njihova delnica namesto 15,90 evra zdaj vredna osem evrov. Pet milijonov in pol delnic je »znižal« za tolikokrat po osem evrov. In naslednjim petim milijonom dokapitalizacijskih delnic za prav toliko. Pa je začuda večina popolnoma tiho, direktorja na tokratni skupščini ni vrgla na cesto. Niti ni sprevidela, da se mož s pomočniki ošabno igra z njimi in z njihovim denarjem kuje načrte, ki so ga do zdaj vedno znova obdržali v sedlu pomembnega in uspešnega podjetja.

Prav v tem je njegova moč. Uspešnost podjetja pripisuje izključno sebi in vrhuški, ki jo vodi. Zato se mu zdi brezmadežno pošteno, pravično in brezsramno, da o propadlih poslih, zapravljenem denarju, manevrih z delničarji misli in govori kot o lastnih velikanskih menedžerskih sposobnostih. Njegovi poslovni partnerji iz propadlih poslov so v zaporih ali jih ti še čakajo. Sam pa medtem mirno kuje načrte, kako bo čim bolj unovčil svoje dosedanje lastniške deleže podjetja in s potencialnim prevzemnikom pod mizo podpisuje in skriva opcijske pogodbe. Z njimi je postalo jasno: Glaser ne more več niti s svojimi najbolj zvestimi podaniki prevzeti celotne Perutnine. Prevelika je zanj, predvsem pa je zamudil čase, ko je to bilo lahkotno izvedljivo in v katerih je pomagal Kordežu, Šrotu in drugim. Najbrž pa se je tudi iz njihovih zgodb naučil, da se to zdaj najbrž ne bi več dobro končalo. Sedanje goreče zagovarjanje dokapitalizacije in skrivni posli (kdo pravi, da je samo opcijska pogodba, ki je pred dvema dnevoma še »ni bilo«) kažejo njegov tehten premislek, da se je kokoši v celoti odpovedal, a si bo zato zelo prizadeval, da bo od nje dobil čim večje bedro. Ptujsko kokoš je mogoče razkosati na veliko slastnih delov: samo v Sloveniji ima osem podjetij, skupino pa sestavlja še naslednjih devet podjetij od Hrvaške do Romunije. Zato ne bi bilo nič čudnega, če bi sedanji šef Perutnine v prihodnosti postal lastnik vsaj enega pomembnega podjetja med njimi.

Uprava Perutninine se večinoma vrti le sama okrog sebe, za vražje hitre tekoče trakove v klavnici in predelavi, za gnečo v farmah, za težave kooperantov je zadolžila priden in ubogljiv strokovni kader. Perutnina Ptuj doma in v tujini trdno stoji na pridnih in povprečno slabo plačanih rokah zaposlenih, ne na Glaserjevih in ramenih njegovih občudovalcev in boječnežev.