Tiskane izdaje
Dokler je obstajala »železna zavesa«, ki so ji na Vzhodu rekli »bambusova«, sta se komunizem in kapitalizem razlikovala po tem, da je prvi spoštoval delo človeških rok, hkrati pa oviral svobodno mišljenje, drugi pa je spodbujal znanje, stopnjo napredka pa meril s popolnostjo robota, ki je namesto človeka vladal na tekočih trakovih.
Tako je bilo v času, ko se je »železna« oziroma »bambusova« zavesa dvignila, na Vzhodu veliko rok pripravljenih krojiti, sestavljati in izdelovati za majhen denar, medtem ko je bilo na Zahodu nakopičeno znanje željno novih trgov in porabnikov. Ko so nato vojskovodje hladne vojne nenadoma postali vizionarji novega stoletja, se je kitajsko ceneno delo spretno poročilo z zahodno tehnologijo. Poročna priča je bil veliki kapital in vse je kazalo, da bo nova gospodarska ureditev približno takšna: Evropejci in Američani bodo mislili, Kitajci proizvajali, dobiček pa si bodo delili posredniki med možgani in rokami.
Bolj ko se je svet delil na bogati Sever in revnejši Jug, hkrati pa so izginjale meje med rdečim Vzhodom in pisanim Zahodom, je za vse več držav ostajalo vse manj tistega, kar se jim je še izplačalo izdelovati. Na koncu nista bila ne česen ne avtomobil cenejša nikjer drugje kot na Kitajskem. In medtem ko so podcenjene kitajske roke kopičile prihranke, zaslužene z izvozom, so se tisti z dragimi možgani čedalje bolj zadolževali in bližali finančnemu porazu, ki je absurdno vzklil iz že dobljene ideološke zmage.
A bolj ko so bile zaposlene kitajske roke, manj dela je ostajalo za drago delovno silo v razvitem svetu. In čeprav se zahodne vlade trudijo, da krivde za lastno krizo ne bi prelagale na druge, zdaj od Kitajske zahtevajo, naj sodeluje pri reševanju vozla, ki jasno kaže, da se je visoka gospodarska rast ohranila samo tam, kjer je človek boleče poceni.
Ne glede na to, kaj se govori na vrhunskih srečanjih, kot so zasedanja G20 ali Apeca, velja za ta problem preprosta logika, da bodo morali odslej vsi proizvajati in vsi misliti. V razvitem svetu bodo morali bolj razmišljati o rokah, tako kot bodo morale države v razvoju več vlagati v možgane, kajti šele takrat, ko bo med rokami in možgani v vseh točkah vzpostavljeno ravnovesje, bo mogoče trgovati, ne da bi s tem ogrozili obstoj drugih.
Edina stvar, ki so jo na Vzhodu in Zahodu pa tudi na Severu in Jugu ves čas razvijali in izdelovali, je bilo orožje. Kitajska je celo v času, ko ni imela dovolj žita, leta 1964 preizkusila prvo jedrsko bombo, danes pa ima arzenal z najmanj 3000 jedrskimi konicami. Amerika jih ima še zdaj več kot 5100, čeprav bi bil dovolj le majhen del tega, ko bi velike sile ocenile, da se stvari nič več ne izplača prelagati iz možganov v roke in v nasprotni smeri, ampak je treba pri odpravljanju krize uporabiti bojne konice.
Kakor so na zasedanju Apeca opozorili nekateri voditelji, je trgovinska integracija azijskega Pacifika edino zagotovilo miru. A za to je nujno treba spet vzpostaviti ravnovesje, da se ne bi spet spustila zavesa – železna, bambusova ali uranova.
