Rolls Royce 
ni za Kranjce

V zadnjih dneh preplavljajo domače avtomobilske medije večinoma prijetno obarvani zapisi s testne vožnje z najnovejšim rolls royceem. Pregrešno drago limuzino, cenjeno na približno 400 tisoč evrov, sicer pa eno največjih ikon avtomobilizma vseh časov, so za to priložnost za nekaj dni pripeljali k nam iz Velike Britanije. Vse lepo in prav, pač del komunikacijske zgodbe, ki jih bolj ali manj prefinjeno pišejo vse avtomobilske tovarne. Se pa človek vpraša, kdo v Sloveniji si takšen avtomobil zaradi morebit­nih zaslug, poslovne uspešnosti ali česa drugega zasluži, komu bi se glede na življenjsko filozofijo sploh podal in kdo si ga res lahko kupi. Predstavniki Rolls Roycea so bili zelo jasni, ko je beseda nanesla na morebitno odpiranje prodajnega salona. Slovenija je za kaj takega premajhna, sodeč po gospodarski klimi in njenih bodočih napovedih pa vse prej kot perspektivna, se je glasil v diplomatski celofan zavit odgovor.

Ne gre mu oporekati. V tej kranjski deželici težko pokažeš s prstom enega samega samcatega človeka, ki bi si lahko kupil rolls roycea, ki bi se mu rolls podal in ki bi si novega RR dejansko zaslužil imeti. Za politike, ki so nam s svojim praznoglavjem in napuhom v zad­njem desetletju ukradli in zavozili državo, so že nekaj let stari audiji in renaulti več kot izvrstni. Še teh si za svoje podvige ne zaslužijo. Med politiki si pravzaprav predstavljam le dva lika, ki bi se jima rolls royce podal z vidika filozofije. Prvi je Jelinčič, ki bi si legendarno britansko limuzino skoraj gotovo zlahka omislil. Prodal bi dva, morda tri starinske kovance, kakšen evro bi mu posodil njegov mariborski glasbeni prijatelj in že bi Plemeniti zakrižaril po ljubljanskih ulicah s svojo mlado ženo v RR. Pa še pred svojo vilo, za katero farmacevt pravi, da je vredna pet milijonov evrov, bi ga lahko parkiral. Bojim se le, da bi prednji del avtomobila štrlel na tivolsko štiripasovnico, zadnji pa na želez­niške tire, ki se vijejo za precenjeno hiško. Z nekaj domišljije si med slovensko politično rajo predstav­ljam v RR le še Janšo. Ampak ne v limuzinskem rollsu. Zanj bi bila primernejša kabrioletska izvedba z dodatnim podnožjem in nanj nameščeno strojnico, ob kateri bi naš obramboslovec med prevažanjem po mestnih ulicah kakšne afriške Ruande pozdravljal ljudstvo.

Pa pustimo šalo ob strani, zaradi katere bom verjetno dobil prijazno pismo katerega od velecenjenih slovenskih odvetnikov. Žal se tudi med gospodarstveniki ne spomnim nobenega, ki bi se mu podal rolls royce. Tisti, ki bi si ga v času tajkunskih zgodb in brezglavega razmetavanja bančnega denarja zlahka privoščili, so zdaj večinoma tako globoko v dreku, da bi potrebovali podmornico, ne pa prestižne britanske limuzine, ki bi verjetno postala tarča razjarjene, dostojanstva in možnosti preživetja oropane delavske raje. Sicer pa, tudi brez takšnega zasuka se RR ne bi podal nobenemu. To je avtomobil za uglajene aristokrate, ne pa takšne in drugačne lokalne funkcionarje tipa Šrot, Bavčar, Kordež in tako naprej. V njem bi v svojih najboljših letih (pa ne zaradi galantnega obnašanja, ampak bahaškega razkazovanja takšne in drugačne moči) lahko sedel kveč­jemu Zidar. A kaj, ko se je tudi betonsko-asfaltnemu baronu v grlu zataknil prevelik grižljaj.

O predstavništvu znamke Rolls Royce bomo zato Slovenci po mojem mnenju še dolgo sanjali mokre sanje.

P. S. Škoda, da v Sloveniji nimamo kraljev in princev. Ali vsaj filmskih in glasbenih zvezdnikov, ki bi imeli v žepu milijone.